Leto dni covida: Dobri v improvizaciji, slabi v komunikaciji

"Naša največja skrb je namenjena morebitni širitvi virusa v države s šibkim zdravstvenim sistemom. To ni nezaupnica Kitajski," je 30. januarja še nekako opravičeval odločitev o razglasitvi izrednega stanja svetovnih razsežnosti direktor WHO Tedros Adhanom Ghebreyesus. Virus je do tega dne na Kitajskem zahteval 170 smrtnih žrtev, drugje žrtev še ni bilo. Ob tem je dodal, da ni razloga za pretirane odzive. Le nekaj več kot mesec kasneje smo opazovali posnetke iz Bergama, pri nas pa zabeležili prvi primer novega koronavirusa. Zadeve so postale resne in odziv? V Sloveniji izredno silovit, v evropski skupnosti zadržan. Evropska solidarnost zagotovo ni pokazala pravega obraza, v Evropi je bilo praktično nemogoče dobiti tovornjak zaščitne opreme, kar je zelo občutila tudi Slovenija, ki se je medtem znašla sama, tudi z nekonvencionalnimi metodami gospodarstva in politike. Država je prvi lockdown vzela skrajno resno, za utemeljevanje nujnosti so vodilni prevzeli vojaško izrazoslovje, padale so obrambne linije in bitke, vklopili so se vojnim podobni krizni sistemi. V trgovinah po svetu je zmanjkovalo živil, toaletnega papirja, pri nas kvasa, reševali smo Slovence s celega sveta. Izkazali smo se v improvizaciji, je ob Andreju Šteru, verjetno ob bolnišnicah prvem improvizatorju države, iz Berlina ocenil tudi infektolog Andrej Trampuž.

​Preslišana stroka

Verjetno je največji napredek tako globalno kot lokalno opravila znanost. V Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano, na Inštitutu za mikrobiologijo so med prvimi pridobili genom novega koronavirusa in pripravili vse potrebno za testiranje že v začetku februarja. Kemijski inštitut je zagnal razvoj cepiva in testov. Poseben fenomen je covid sledilnik, generator statističnih podatkov, ki so ga poganjali vrhunski znanstveniki. Žal prevečkrat preslišani.

"V strokovni skupini bi moral biti nekdo, ki se zaveda, kako pomembni so podatki za spremljanje epidemije, in se spozna na epidemiološko modeliranje, da bi lahko združili ustrezna znanja, ki jih v Sloveniji imamo, in bi na ta način pomagal odločevalcem pri načrtovanju in vrednotenju ukrepov," pravijo danes. Ne le preslišani, tudi zamenjani so bili večkrat, če niso igrali po pravilih z vrha. Zamenjani so bili trije direktorji Nacionalnega inštituta za javno zdravje, ključne inštitucije v boju zoper virus, enako tudi vodje epidemiologov. Strokovna skupina za svetovanje v epidemiji je bila večkrat prenovljena, zaradi nestrinjanj z njenim delovanjem je iz nje izstopil Mario Fafangel, vodilni epidemiolog v državi. Sedaj se ji je ob prestrukturiranju pred dnevi znova pridružil.

Vsak zase

Po prvem valu, ki je zaradi strogih ukrepov minil s sorazmerno majhnim zdravstvenim davkom in so vojaška letala 1. junija preletela slovenske bolnišnice, je jeseni udaril drugi. Zdravstvo je bilo ogroženo, bolnišnice so bile v veliki meri prepuščene lastni iznajdljivosti. Državni ventilatorji so se pokazali za neuporabne.

"Bili smo sposobni mobilizirati ljudi, opremo in prostore in v UKC Maribor ustvariti iz nič 50 postelj za intenzivno nego. To je bil izjemen skupinski napor številnih ljudi, ki smo zakopali siceršnja nesoglasja in delovali hitro in učinkovito. Ustvarili smo multidisciplinaren tim, ljudi smo premaknili iz običajne cone udobja in delovanja ter jih naučili delati v intenzivni enoti. Kljub pomanjkljivemu znanju o bolezni smo zdravniki različnih specialnosti pripravili protokole, pogumno uporabili diferentno zdravljenje in s tem dosegli zelo dobre rezultate zdravljenja," se spominja izrednih naporov dr. Alenka Strdin Košir, vodja covid intenzivne enote v UKC Maribor. Medtem ko so denimo v Nemčiji ob podobnih deležih smrtnosti in okužb zdravstvene ustanove delale kolikor toliko normalno, so bili napori zdravstvenega osebja neznanski. Kje so bile pomanjkljivosti slovenskega vodenja ukrepov ob epidemiji? "Zaradi izjemnega pomanjkanja usposobljenega kadra na področju intenzivne medicine smo obstoječi kader še bolj razredčili, tako da smo v vseh intenzivnih enotah delali daleč pod sprejemljivimi standardi (usposobljena medicinska sestra na bolnika), stres, stiske in zgorevanje so bili veliki. Vsaka ustanova je bila pri reševanju problema intenzivnih enot prepuščena sama sebi, sodelovanje med ustanovami je bilo slabo, saj se je vsak spopadal z lastno stisko, ministrstvo svoje vloge koordinatorja in supervizorja ni opravilo, kot bi moralo."

(Ne)razumevanje in nestrpnost

Odpovedal je predvsem način komunikacije, se danes strinjajo sogovorniki, ki so ves čas krize delovali na različnih področjih. Nihče ni javnosti temeljito, konsistentno in preprosto pojasnjeval, kaj se pravzaprav dogaja in zakaj je nujno spoštovati ukrepe. Če bi večina državljanov razumela, da s spoštovanjem ukrepov ščitijo bližnje, bi bilo tudi upravljanje lažje, so prepričani. Tako smo včasih državljani dobili na pleča cel kup ukrepov, ki jih nihče ni prav razumel, obstajala pa je tudi možnost, da se že čez dan ali dva spremenijo. "Maske gor, maske dol" pri osnovnošolcih je bil le eden teh vrtoglavih lupingov. Tako so zdravstveni delavci, ki so v službi negovali in reševali nezavestne bolnike, spremljali misli številnih državljanov, da epidemije sploh ni in da bolnišnice lažejo. "Če ne zaupamo znanju, ne zaupamo več ničemur!" je v enem bolj odmevnih nastopov poudaril direktor mariborske bolnišnice Vojko Flis, ko je zadeva prešla meje dobrega okusa ali, še huje, zašla v nestrpnost. In kot kaže, bo poleg upehanega zdravstva tudi nestrpnost dediščina epidemije.