(MNENJE) Jure Leben, ugrabitelj "zelene politike"

Ajda Pistotnik
06.03.2021 04:00
K bistvu: politika, tudi zelena, ni zgolj in samo pravilna forma, zato ne smemo dopustiti, da gre le za bonton obnašanja, bistvo so ravno ideje in stališča, lahko progresivna, konservativna, liberalna ... Skratka: vsebina. Odgovor na intervju z Juretom Lebnom v prejšnji sobotni prilogi z naslovom Slovenija nima ne zelene politike niti stranke.
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Nismo ga slišali, da bi se oglasil glede zastrupljanja Anhovega in doline Soče ali spornega frackinga v Petišovcih. Prav tako se ni postavil po robu postavljanju lakirnice Magne niti ne v bran okoljevarstvenikom, ki so opozarjali na njene negativne vplive.
Andrej Petelinšek

V zadnjem času smo lahko opazili veliko medijske pozornosti, namenjene ustanavljanju nove zelene stranke, nove projektne stranke pod taktirko Jureta Lebna, nekdanjega vidnega člana SMC. Najprej smo ga spoznali kot državnega sekretarja na ministrstvu za okolje in prostor (2014), ki je odstopil po mesecu dni, ker se je predstavljal kot magister znanosti, čeprav naziva ni pridobil. Nato smo ga v letu 2016 gledali kot sekretarja na ministrstvu za infrastrukturo, kjer je tudi odstopil zaradi makete projekta Drugi tir Divača-Koper. Leben je bil tudi minister za okolje v Šarčevi vladi do leta 2019. Njegovo večkrat ponovljeno opravičilo, objavljeno zdaj v medijih in na njegovem blogu, se zato zdi kot dobra taktika in vstopna točka za novo zeleno stranko, ki skuša graditi na novi integriteti. Hkrati izgleda, da takšna osebna karakteristika kaže tudi na zrelo, stabilno osebo, ki je sposobna priznati napake in se iz njih učiti ter že ima vodstvene izkušnje. Z lahkoto lahko trdim, da gre za redko prakso v našem političnem prostoru, ki lahko absolutno dviguje politično kulturo.

Politika mora temeljiti na vrednotah, kot sta med drugim svoboda (tudi medijska) in demokracija, in absolutno je treba te vrednote braniti, jih udejanjati, kot pravi Leben v intervjuju za Večer. Kar zmoti, je, da se sam ni nikoli oglasil, ko so se te vrednote, civilizacijski postulati, kot sam pravi, kršile v tej ali kateri drugi vladi.

K bistvu: politika, tudi zelena, ni zgolj in samo pravilna forma, zato ne smemo dopustiti, da gre le za bonton obnašanja, bistvo so ravno ideje in stališča, lahko progresivna, konservativna, liberalna in podobno. Skratka: vsebina. Opravičevanje brez kakršnegakoli pojasnila je prazna forma. Opravičevanje ima smisel, ko prevzamemo odgovornost za svoja dejanja. Ko pojasnimo, kaj se je pravzaprav zgodilo, kaj je bila napaka, ki jo obžalujemo, spregovoriti je treba o stopnji (ne)vpletenosti pri maketi za drugi tir in kako je prišlo tudi do zapleta glede stopnje izobrazbe - je bila posredi laž, zaradi katere je bilo treba odstopiti z mesta sekretarja?

Težko si je predstavljati, da bi nekdo s takim dosjejem lahko vodil novo, drugačno in celo zeleno politiko. Ob čemer bije v oči dejstvo, kje je Leben zaposlen danes: pri Jocu Pečečniku, na prostorsko in okoljsko spornem ljubljanskem projektu prenove Plečnikovega stadiona. Ta projekt obljublja še en komercialni prostor v mestu, ki ima že zdaj preveč šoping centrov in nam vsiljuje idejo prekomernega potrošništva. Pred spremembo gradbene zakonodaje ARSO temu projektu ni dal dovoljenja. Seveda vsi potrebujemo službe, da lahko preživljamo sebe in družino, ampak nekateri imajo več možnosti izbire glede na svoje izkušnje, znanja in socialne mreže kot drugi, oziroma če zaposlitev ni v skladu z osebnimi vrednotami, v tem primeru zeleno, je pač ne vzameš.

To je zelena politika, ki je nimamo

Obstaja realna grožnja, da se vpelje "nova zelena" politika, samo zato, ker je trenutno ni in je prostor zrel za tovrstne ideje. Vse več novih raziskav kaže, da je globalno gospodarstvo preseglo kritične meje planeta, posledice česar segajo od izgube biotske raznovrstnosti do podnebnih sprememb. Brezogljično gospodarstvo industrijske porabe sicer ni nikoli obstajalo, vendar če ne želimo doživeti popolnega podnebnega zloma in propasti kot človeštvo, moramo skladno s pariškim podnebnim sporazumom do leta 2050 zmanjšati emisije na nič. Emisije so stranski produkt naših družbenoekonomskih dejavnosti in emisije CO2 eksponentno rastejo skupaj z BDP.

Zato je ključno, da spremenimo naš način življenja, naše družbenoekonomske dejavnosti. To je zelena politika, ki je nimamo, in tudi Leben odgovora na to ne ponudi. Naš zeleni politični prostor je že dolgo prazen, sameva, že od sredine 90. let. Zato je toliko lažje promoviranje ustanovitve zelene stranke, čeprav ta v resnici ne ponuja odgovorov na aktualne izzive, na primer večji BDP, večji izpusti CO2 ...

Smo v poplavi "zelenega": evropski zeleni dogovor, zelena delovna mesta, zelena energija, zelena prestolnica, zeleni turizem ... Zato je nujno izstopiti iz začaranega kroga praznih političnih obljub. Ponotranjili smo, da je zeleno okolju in družbi prijazno, naše asociacije pa so pri tem povezane s čisto vodo, zrakom ali čistilnimi akcijami ... Leben ne postavi meje (ne)sprejemljivega oziroma kaj je zanj konkretni cilj zelene politike. Ravno zato se lahko z lahkoto prepoznamo v njegovih preprostih ciljih nove stranke, ker so skupni našim asociacijam, saj se vsi strinjamo, da si želimo čistega zraka, vode in okolja. Ampak takšne splošne cilje ima lahko vsaka politična stranka, ne nujno samo nova zelena stranka. Takšni politični cilji so prazna politika in rezultat všečne PR-strategije, podprte z eno najvplivnejših medijskih agencij pri nas.

Nima svojega mnenja ali pa ga nam noče povedati

Zelena politična strategija zahteva preboj okoljskih tem v ospredje in vračanje omejitev na politično agendo kot planetarnih omejitev, s čimer pa Lebnova nova zelena stranka ne prepriča. Zelena politika so eksistencialna družbena vprašanja, saj smo ljudje, tako kot vse druge vrste, za svoje preživetje odvisni od ekosistemskih funkcij, ki omogočajo življenje, vključno s sposobnostjo vzdrževanja toka obnovljivih surovin, potrebnih za gospodarsko proizvodnjo in absorpcijo odpadkov.

Pisauikan

Jure Leben se predstavlja kot odgovor in ne kot vprašanje. Njegov ključni odgovor na podnebno in okoljsko krizo je tehnološka rešitev, ki temelji na energetskih in infrastrukturnih projektih, kot so učinkovito upravljanje odpadkov, postavitev sončnih celic na osnovne šole in zaprtje večjega dela središča glavnega mesta. Poleg tega pa na vprašanje, katero energijo zagovarja, jedrsko ali novo hidroelektrarno na Savi, jasno pove, da je to stvar dialoga. Kar je zagotovo sveže in izjemno zaželeno v dobi avtoritarnosti in samovolje voditeljev. Bil je tudi eden redkih ministrov, ki je vzpostavil reden dialog z nevladnim okoljskim sektorjem. Ampak s svojo neopredeljivostjo oziroma nejasnostjo nam pove, da nima svojega mnenja ali pa ga nam noče povedati. Ne vem sicer, kaj je hujše.

Zdi se, da mu ne gre za spremembo politike, ampak za ugrabitev "zelene politike", ki izkorišča okoljske probleme za samopromocijo. Vse to kaže na ciničen pristop do razvojnih vprašanj. Iz njegovih odgovorov ne gre zaznati, da ima vizijo in da se okoljskega področja loteva celostno in resno. Kje je tukaj ekološko kmetijstvo, kje je tukaj prehrambna samooskrba? Ali pa na področju mobilnosti: nova kolesarska in moderna železniška infrastruktura? Kako vključiti potniški vlak v urbanih središčih z že obstoječim javnim prevozom, kako umestiti Slovenijo v mednarodni potniški železniški promet, ker je trenutno iz njega izpadla? O tem ne slišimo nič.

Leben je za električne avtomobile, ampak ne za vse - na vprašanje v intervjuju na nacionalni televiziji, ali ne bo preveč električnih avtomobilov preobremenilo naš celotni električni sistem, odgovori, da jih itak ne bo preveč. Zakaj se torej sploh pogovarjamo o takšni alternativi, če ne moremo zmanjšati izpustov CO2 v prometu? Ko nekdo, ki je bil na infrastrukturnem in okoljskem ministrstvu, ne omeni železnic kot možnega javnega prevoza, imamo resen problem.

Še več, tehnološki pristop k reševanju podnebne in okoljske krize sploh ni ustrezen. Krize niso le problem neprimernih tehnologij, ampak so neposredno povezane s širšo družbeno neenakostjo in napadom na demokratično odločanje. Zelena družbena preobrazba tako zahteva marsikaj več kot le ustrezno tehnologijo. Družbene neenakosti se sploh ne dotakne, kje je socialni vidik te nove zelene stranke, kako je s perečo stanovanjsko problematiko?

Medtem ko bogati in privilegirani s svojimi potrošniškimi navadami in pritiski na davčne odpustke zaostrujejo ekološko krizo in onemogočajo celovito ukrepanje pod nadzorom javnih institucij, revni nosijo največje stroške čedalje bolj zaostrene krize. Zaradi konkurenčnih pritiskov globalno gospodarstvo temelji na neumorni tekmi za končne zaloge naravnih virov, ki so čedalje bolj omejeni. Tako obstaja močna povezava med stopnjo neenakosti ter socialnimi, okoljskimi in zdravstvenimi problemi. To so aktualni, strukturni problemi, ki pa zahtevajo mozaik različnih alternativnih rešitev, saj bomo le tako lahko kos sistemski krizi. Sistemski zato, ker preči družbo, gospodarstvo, finance, okolje/naravo in politiko.

Dovolj je projektne politike

Nismo ga slišali, da bi se oglasil glede zastrupljanja Anhovega in doline Soče ali spornega frackinga v Petišovcih. Prav tako se ni postavil po robu postavljanju lakirnice Magne niti ne v bran okoljevarstvenikom, ki so opozarjali na njene negativne vplive in v zahvalo dobili pred svoj okoljski center v Ljubljani gručo razjarjenih vaščanov, kljub temu da je bila nekaterim z zakonom odvzeta najrodovitnejša zemlja, danes pa se morajo zaposleni v Magni voziti v graško izpostavo za slovensko, nižjo plačo. Zelena politika se ne dotika le okoljskih tem, je širša, vključuje politična stališča tudi do drugih tem, kot so migracije ali nasilje nad ženskami, kjer se ni postavil za aktualno kampanjo "Samo ja pomeni ja" in ji dal glasu.

Dovolj je projektne politike, katere edino vodilo je le učinkovito črpanje evropskih sredstev za infrastrukturne in energetske projekte. Seveda nam uspeh pri pridobivanju EU-sredstev ne bi škodil, ampak to je ozek projektni in izredno tehnokratski pristop do razvojnih vprašanj države. Prav tako ne sme iti za projektno delo energetskih podjetij, ki bi na eni strani gradila sporno novo hidroelektrarno na Savi, na drugi strani pa se prikazovala kot rešitelj, celo vizionar, s sončnimi celicami. Kar je bilo dobro uigrano politično komuniciranje predsednika uprave Gen-I Roberta Goloba in Jureta Lebna v istočasnih intervjujih za dve različni sobotni prilogi dveh časopisov, Dela in Večera.

Za tak projektni pristop ni potrebna domišljija za inovativne ali alternativne rešitve. Infrastrukturni in energetski projekti pač niso edini del razvojne matrice države. Gre za izredno omejeno vizijo, za katero so potrebna le gradbena dovoljenja.

•••

Ajda Pistotnik je raziskovalka in vodja projektov društva EnaBanda, članica uredništev ČKZ in REEM.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.