Vstanem zjutraj ob treh. Trda tema. Računalnik, bunda - ja, prav mrzla so ta jutra - in v pisarno. Luč že gori, ko vstopim, par organizatorjev že zre v zaslone, sploh nisem prvi ob tej uri! "Dobro jutro! Good morning!"
Mednarodna zasedba. Vklopim računalnik, se povežem in že je na tapeti vreme. Balonarsko svetovno prvenstvo. Od Japonske, Brazilije, Združenih držav, Južne Afrike … do Evrope in nam bližnjih držav. Res pisana druščina. Tudi barvno, baloni so čudoviti, barvnih vzorcev ni konca, težko bi se odločil, kateri je lepši. Balonarstvo je res barvit šport! In presneto zgoden. Ne vem, kdaj sem nazadnje vstal tako zgodaj. A z baloni se leti zjutraj in zvečer. In zjutraj je treba pregledati vremenske razmere, predvsem veter. Ki edini določa, v katero smer se bo letelo. Pri vzletu in pristanku ne sme biti premočan in ponoči se običajno veter umiri, zato omogoči varen jutranji vzlet. Pa ne sme se prehitro okrepiti, da se lahko tudi varno pristane po uri ali dveh poleta. Zato ni jutranjega spanja! Če višje močneje piha, ni težav, samo da je pri tleh bolj mirno. Zato je napoved vetra ključna. Tudi napoved smeri res šibkih talnih vetrov. Težka naloga!
Svoje delo končam kmalu po peti uri, ko na jutranjem sestanku piloti dobijo mojo vremensko napoved in naloge, ki jih določi vodja tekmovanja. Dopoldne je meteorolog prost, kmalu po poldnevu pa se zgodba ponovi za večerni let. Na letošnjem svetovnem prvenstvu je bilo več kot sto balonov. Si predstavljate? Po mojem ne čisto. Ko startajo, se nebo dobesedno napolni z njimi. Leteče bučke najrazličnejših barv, pravi festival barvitosti in vzorcev. Ni čudno, da so tako fotogenični, da je taka prireditev magnet za ljudi. Letijo razmeroma počasi, nekako dostojanstveno, mirno jih lahko spremljamo na poti čez nebesni svod. Hvaležni objekti za fotografiranje bolj ali manj usposobljenih fotografov. V kombinaciji z oblaki ali modrim nebom, ob različni sončni svetlobi ponudijo pravo estetsko doživetje. Za opazovalce je to lagodno početje, morda tudi za pilote, če ne bi imeli predpisanih nalog, ki jih skušajo opraviti čim bolje. Zato so primorani po višinah loviti pravi veter, po smeri in hitrosti, da se čim bolj približajo ciljem. Tam zgoraj v košari je precej manj romantike, kot je doživljamo mi na tleh.
Zdaj nam je že jasno - leteli ne bomo nikoli, nismo ptice. Imamo pa letala, helikopterje, padala, balone in še kaj. Vsaj za krajši približek občutja biti v zraku. Kaj od tega je najboljši približek, ne vem. Vsak ima svojo izbiro. A za kakšno ceno to počnemo, je drugo vprašanje, ki bi si ga morali vse pogosteje zastavljati.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
