Blaž Petkovič
Nedavna odločitev ljubljanskega višjega sodišča - senatu je predsedovala sodnica Nataša Ložina, da mora nekdanji poslanec Zvonko Lah zaradi prestopa v drugo poslansko skupino svoji nekdanji stranki SDS povrniti stroške volilne kampanje v višini dobrih 5000 evrov, je naletela na številne ostre odzive tako v pravniških kot političnih krogih.
"Sodbi višjega sodišča in že prej prvostopenjskega sodišča v Novem mestu sta presenečenje v sodniškem razumevanju demokracije in vladavine prava. Čeprav na prvi pogled izgleda, kot da gre za navadno pogodbeno razmerje dveh pogodbenih strank, ki se presoja na primer le glede enakovrednosti dajatev in protidajatev po obligacijskem zakoniku, temu še zdaleč ni tako. V osnovi gre, ne rabimo si zatiskati oči s floskulami, za pogojevanje kandidiranja s podpisom pogodbe in poskus vezave članstva za cel poslanski mandat," poudarja ustavni pravnik z ljubljanske pravne fakultete Saša Zagorc, medtem ko nekdanji generalni sekretar LDS, minister in predsednik Zares Gregor Golobič omenja "nezaslišano odločitev sodišč, ki daje političnim strankam nedopusten in protiustaven vzvod podrejanja poslancev, s čimer je relativiziran 82. člen ustave, ki govori o tem, da so poslanci predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršnakoli navodila".
Neobičajni dogovori
Zvonko Lah in stranka SDS sta 14. junija 2014 (predčasne volitve so bile 13. julija) sklenila Pogodbo o kandidaturi za poslanca DZ, s katero se je Janševa stranka zavezala, da bo podprla kandidata na volitvah in mu v skladu s svojimi organizacijskimi in finančnimi možnostmi omogočila, da se predstavi volilcem. Lah (in ostali kandidati) se je na drugi strani s pogodbo med drugim zavezal, da bo po izvolitvi takoj vstopil v poslansko skupini SDS in ves čas svojega mandata sodeloval z SDS in njenimi organi; da bo pri opravljanju svoje funkcije dosledno spoštoval program in statut SDS ter druge akte; da bo za čas trajanja mandata stranki SDS vsak mesec prispeval funkcionarsko članarino v višini pet odstotkov neto plače, ob izplačilu prve funkcionarske plače pa ji bo kot posebno funkcionarsko članarino prispeval znesek v višini 50 odstotkov neto plače; da v primeru izstopa iz poslanske skupine SDS, izključitve oziroma prekinitve sodelovanja z SDS slednji povrne sorazmeren del stroškov, ki jih je SDS imela v volilni kampanji, ki se izračuna tako, da se stroški volilne kampanje delijo s številom vseh poslancev, ki so bili izvoljeni; da bo v primeru izstopa, črtanja ali izključitve iz SDS oziroma njene poslanske skupine odstopil s funkcije poslanca …
"Dogovori o ureditvi razmerij med kandidati (potencialnimi poslanci) in političnimi strankami so neobičajni v svetu, še posebej če ne vsebujejo samo zavez o prizadevanju, ampak so mišljeni kot pravno zavezujoči in izvršljivi. So znak izhodiščnega nezaupanja med politično stranko in kandidati, lahko pa tudi pomenijo pritisk močnejšega na šibkejšega v tem razmerju," opozarja Zagorc. Lah je med sojenjem med drugim trdil, da mu je pogodba, ki jo je sklenil z SDS, prepovedovala zastopanje interesov celotnega ljudstva oziroma ga je silila, da je predstavljal zgolj interes stranke. Prav tako mu pogodba ni dovoljevala upoštevati lastnih življenjskih vodil in se odločati po lastni vesti in prepričanju. "Če ne bi podpisali te pogodbe, ne bi mogli niti kandidirati. To je na novomeškem sodišču izjavil tudi predsednik SDS Janez Janša," dodaja sedaj Lah.
"Šibka obrazložitev"
A je sodišče med drugim zapisalo, da takšna določba ne posega v pravno neodvisnost poslanca: "Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, toženca v ničemer ni omejevala, ampak je le 'uredila' posledice njegovega izstopa iz stranke oziroma poslanske skupine, toženec pa je na to s podpisom pogodbe tudi pristal." Višje sodišče je k temu dodalo, da bi bila ta določba lahko nična kvečjemu v primeru, če bi vsebovala takšno metodologijo izračuna višine stroškov volilne kampanje, ki bi rezultirala v tako visokem znesku, da bi za toženca predstavljal resno oviro pri odločitvi za izstop iz stranke oziroma poslanske skupine.
Po mnenju Saše Zagorca se sodišči med drugim nista ozirali "na očitno neenakost v ekonomski, politični in pravni moči pogodbenih strank ter da se kandidat o vsebini pogodbe sploh ne more pogajati (tipska pogodba) in mu je pogodbena vsebina pravzaprav vsiljena". "Še toliko bolj pa je obrazložitev šibka v ustavnopravnem vidiku zadeve. Sodišči sicer pritrdita, da poslanec ni dolžan odstopiti, ker bi pogodba tako velevala, dopuščata pa, da mora povrniti stroške volilne kampanje. Sodbi se le bežno dotakneta ustavnopravnih vprašanj, ali se kandidat in poslanec sploh lahko vnaprej zaveže, ob grožnji s plačilom za neizpolnitev pogodbenih obveznosti, da bo izvrševal poslanski mandat v točno določeni poslanski skupini in kot član te stranke," dodaja.
Nekdanji poslanec SDS in bivši župan Mirne Peči Zvonko Lah je že napovedal, da bo na vrhovno sodišče vložil revizijo zoper sodbo višjega sodišča. Tudi Andrej Čuš, ki zaradi odhoda iz SDS v podobnem primeru čaka na odločitev prvostopenjskega sodišča, je prepričan, da gre za materijo, tudi z elementi ustrahovanja, s katero bi se morali ukvarjati vrhovni in ustavni sodniki. "Takšne sodne odločbe ne morejo obstati, ker je njihov rezultat v nasprotju s prisilnimi predpisi. Sodišči sta imeli dovolj dejanskih podlag, da bi morali upoštevati tudi zakonske določbe o financiranju volilnih kampanj. Sodbi namreč s tem, ko nalagata poslancu, da povrne stroške kampanje stranki, ki ga je predlagala, za nazaj spreminjata vire financiranja kampanje v konkretnem primeru, izničita pravila o pravočasnem in popolnem poročanju o financiranju kampanje itd. S tem spravljata v pravno negotovost tudi politično stranko kot zavezanca za poročanje in računsko sodišče kot nadzornika zakonitosti financiranja kampanje. To je še dodaten razlog, da je obrazložitev sodišč pravno absurdna," je oster ustavni pravnik z ljubljanske pravne fakultete.
