Vse kritike in pripombe računskega sodišča so ustrezne in utemeljene, sugestije izboljšav pa povsem izvedljive (tudi kratkoročno). Pomemben poudarek - razviden le iz celotne verzije revizijskega poročila - je v zvezi z neupravičeno prejetimi transferji za zmanjševanje revščine, kar je ugotovljeno pri več kot 16.000 prejemnikih, v skupni višini skoraj sedem milijonov evrov v štirih letih. Kako je prišlo do tega in kdo je za to kriv? Doslej je ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti za to nepravilnost krivilo izključno prejemnike transferjev, češ da goljufajo. Take pavšalne sodbe so ponavljali ministri(ce) v nekaj zadnjih vladah. Posledica te stigmatizacije socialnih upravičencev je nevaren preobrat v slovenskem javnem mnenju, ki je postalo v zadnjih letih izrazito negativno nastrojeno do prejemnikov socialnih pomoči. Revizija sodišča pa pokaže, da krivda za neupravičeno prejete transferje nikakor ni na strani prejemnikov, ampak je na strani ministrstva, ker centrom za socialno delo ni omogočilo izvajanja sistematične kontrole. Skratka, neupravičenih izplačil ni mogoče pojasniti z goljufijami prejemnikov (ker bi ti navajali lažne podatke), pač pa z nesposobnostjo ministrstva, da bi vzpostavilo sistem, v katerem bi se višina izplačil ažurno prilagajala dejanskim razmeram, v katerih živijo upravičenci.
Prvi razlog, zakaj se mi zdi ocena revizije o "delni uspešnosti" malce preveč prizanesljiva, je sama ocena "uspešnosti". Gre za vprašanje, ali sta za relativno nizko stopnjo revščine (glede na evropsko povprečje) res zaslužna vlada in ministrstvo ali pa je ravno obratno - da je ta "delna uspešnost" dosežena kljub vladni politiki in ukrepom ministrstva? Če pogledamo gibanje temeljnih kazalcev (o revščini in socialni izključenosti) po posameznih letih, je dobro vidno, da se revščina izmenično dviguje in znižuje povsem skladno z menjavo konjunkturno-recesijskih obdobij v gospodarstvu. To pomeni, da socialna politika ne reagira dovolj učinkovito na sanacijo revščine niti v kriznih obdobjih, ko se revščina razširja, niti v konjunkturnih obdobjih, ko je revščino najlažje odpravljati. Zato o deležu revnih in socialno izključenih v Sloveniji v večji meri odločajo razmere na trgu delovne sile kot pa socialna politika. Če v tej zvezi pogledamo evropske trende, je Slovenija ena od najslabših v EU.
Čeprav se računsko sodišče zaveda razkoraka med zneskom minimalnih življenjskih stroškov (441,67 evra iz leta 2017) in - na drugi strani - med osnovnim minimalnim dohodkom (396,70 evra v letu 2019), ki služi kot temelj za določitev denarne socialne pomoči, in ga tudi izrecno omenja, tega razkoraka sploh ne problematizira, navkljub temu, da je povsem arbitrarno določen. Zakaj ne bi bil osnovni minimalni dohodek postavljen vsaj na višino minimalnih življenjskih stroškov? Tudi če bi vlada in ministrstvo takoj in v celoti upoštevala vsa priporočila sodišča, bi problem revščine ostal nespremenjen ravno zaradi omenjenega razkoraka. Ne pozabimo, da smo enake očitke o slovenski socialni politiki dobili že, ko smo postali člani EU - že takrat so nam očitali, da so socialne pomoči pri nas preveč razdrobljene in na prenizki ravni.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
