Oglasno sporočilo
Javni lekarniški zavodi na problematiko neskladnosti predpisov opozarjajo že od nastanka takšne situacije. Zadnja leta javni lekarniški zavodi intenzivno iščejo rešitev za nabavo zdravil in ostalega blaga za nadaljnjo prodajo na način, da bo le-ta še naprej potekala nemoteno, hkrati pa bo zadoščeno tudi zahtevam predpisov, ki urejajo področje javnega naročanja.
V skladu s strokovno zakonodajo so javni lekarniški zavodi ustanovljeni z namenom zagotavljanja preskrbe z zdravili. Le-to so vsa leta dosledno izvajali, saj svoje poslanstvo razumejo v skrbi za pacienta. Zakon, ki ureja področje javnega naročanja, je birokratski zakon, ki ne prispeva niti k boljši in cenejši preskrbi z zdravili, niti k boljšemu poslovanju zavodov, povzroča pa zavodom velike dodatne stroške. Določbe ZJN javni lekarniški zavodi dosledno upoštevajo na vseh ostalih področjih poslovanja.
ZJN govori o »gospodarni in učinkoviti porabi javnih sredstev«. Javni lekarniški zavodi so s svojo dosedanjo prakso nabave zdravil naredili več kot to. Z gospodarnim poslovanjem so ne le zagotovili ustrezno preskrbo prebivalstva z zdravili, ampak so z lastnimi sredstvi zagotovili tudi financiranje razvoja dejavnosti ter s presežki iz opravljanja tržne dejavnosti pokrivali primanjkljaj na javni službi, ki je podfinancirana in kadrovsko podhranjena (odpiranje novih lekarn, informatizacija, nove storitve, kader, izobraževanje ipd.). V razvoj zdravstva namenjajo presežke iz lekarniške dejavnosti tudi občine ustanoviteljice.
Zakaj pri nabavi zdravil in trgovskega blaga ni možno slediti ZJN? Za zagotavljanje nemotene preskrbe morajo javni lekarniški zavodi imeti za vsako zdravilo in za vsak izdelek vsaj dva dobavitelja. En dobavitelj namreč ne zagotavlja potrebnih količin in ne razpolaga z vsemi zdravili.
ZJN pa zahteva izbiro enega dobavitelja, ki je najugodnejši. Za razpis je potrebno definirati predmet nabave. Lekarne pa ne morejo dovolj natančno predvideti niti asortimaja niti količin zdravil (predmeta javnega naročila ni možno opredeliti), saj je to odvisno od potreb pacientov, kot jih opredelijo zdravniki s predpisovanjem receptov. ZJN tudi ne dopušča navajanja zaščitenih imen, farmacevti v lekarnah pa so dolžni izdati zdravilo pod zaščitenim imenom, kot je bilo predpisano na recept. Končni plačnik zdravil pa so zdravstvene zavarovalnice. Lekarne jim zdravila zgolj prefakturirajo po nabavni ceni.
Slovenski trg zdravil je majhen, kar še dodatno potencira kompleksnost in občutljivost tega področja. Že najmanjša napaka lahko povzroči drastične posledice, ki se izražajo v pomanjkanju posameznih zdravil. To pa je lahko za določene paciente celo usodno. Zato bi morale državne inštitucije in zakonodajalec bolj odgovorno prisluhniti opozorilom iz prakse. Dvom v ustreznost zakonodaje pa je v 2016 jasno izrazilo tudi Računsko sodišče, saj je v prečni reviziji poslovanja javnih lekarniških zavodov na to opozorilo MJU in MZ. Navajamo:
»Menimo, da bi se predvsem Ministrstvo za javno upravo in Ministrstvo za zdravje kot pristojna organa na tem področju morala do teh vprašanj jasno opredeliti ter hkrati proučiti, ali so obstoječi predpisi v celoti ustrezni oz. ali omogočajo izvajanje takšnih postopkov javnega naročanja zdravil v lekarnah, s katerimi bo zagotovljena učinkovita in gospodarna poraba javnih sredstev.«
V iskanju rešitve so se javni lekarniški zavodi že dvakrat povezali in objavili skupni javni razpis za nabavo zdravil prek Lekarniške zbornice Slovenije. Dvakrat zato, ker je prvi razpis Državna revizijska komisija (DKOM) razveljavila. Trenutno pa so tudi na drugi razpis vloženi kar štirje revizijski zahtevki, zaradi česar obstaja veliko tveganje, da bo tudi ta razveljavljen. Praksa torej še dodatno dokazuje, da rešitve v smeri skladnosti z ZJN ni možno najti.
Menimo, da je treba jasno poudariti, da je v Sloveniji oblikovanje cen zdravil pod strogim nadzorom in transparentno. Prav tako nabava zdravil. Zato predstavlja javni razpis samo dodatno birokratsko oviro, ki prinaša zavodom veliko dodatnega dela in dodatnih stroškov. Slovenija ima, enako kot druge evropske države, področje zdravil odlično urejeno. Sistem ima več korakov nadzora, od tega, da se preveri dodana vrednost zdravil, preden ga pristojna komisija sploh uvrsti na listo, do oblikovanja cene, ki je v skladu s posebnimi predpisi, do tega, da Zavod z zdravstveno zavarovanje določi najvišjo priznano vrednost, ki jo bo za zdravilo pokrila zdravstvena blagajna, do smernic za predpisovanje in na koncu je določena še višina lekarniške storitve, ki pomeni fiksen pribitek na ceno in je od nabavne cene popolnoma neodvisna. Tudi v drugih evropskih državah poznajo t. i. državne lekarne, in sicer Hrvaška, Švedska in Italija. Izvajalci lekarniške dejavnosti, torej lekarne, v nobeni od naštetih držav ne izvajajo javnega razpisa za zdravila. V Evropi velja namreč pravilo, da vsaka država članica področje zdravstva ureja avtonomno. Zdravila sodijo v to področje. To mnenje jasno podpira tudi Javna agencija RS za zdravila in medicinske pripomočke (JAZMP).
Nadzorne institucije (Računsko sodišče, Državna revizijska komisija, Agencija RS za varstvo konkurence) stopnjujejo pritiske na javne lekarniške zavode in zahtevajo, da lekarne postavijo določila ZJN pred potrebe pacientov. DKOM vodi proti vsem 24 javnim lekarniškim zavodom prekrškovni postopek, štirje JZ so že v postopku na sodišču. Zagrožene kazni so enormne. Vse zato, ker so zavodi dajali oskrbi pacientov prednost pred birokratskimi zahtevami. DKOM zbira podatke o nabavi zdravil v letih 2018, 2019 in 2020, ko je bil objavljen in tudi razveljavljen prvi razpis in ko so intenzivno potekale aktivnosti za pripravo drugega skupnega javnega razpisa. Eventualne izrečene kazni bi lahko popolnoma ohromile delovanje lekarn, zlasti manjših javnih lekarniških zavodov in posledično prizadele prebivalce teh območij glede nemotene preskrbe z zdravili. Naj ob tem še opozorimo, da je preskrba z zdravili trenutno izjemno občutljiva tema, tudi zaradi splošnega pomanjkanja zdravil v EU. Dodatni administrativni in birokratski postopki pa bi oz. bodo težavo še potencirali in pacienti lahko ostanejo brez nekaterih zdravil.
Odpira se še vprašanje, ali in zakaj so javni lekarniški zavodi sploh zavezanci za nabavo zdravil po postopkih ZJN. Namreč, Zakon o lekarniški dejavnosti opredeli lekarniško dejavnost kot tisto, ki »zagotavlja preskrbo« z zdravili. Naročnik za zdravila je zdravnik, ki je predpisal recept ali uporabnik, ki je zahteval točno določeno zdravilo brez recepta oz. kupec, ki pride po točno določen izdelek. Plačniki zdravil pa so zdravstvene zavarovalnice (ZZZS in zavarovalnice, ki izvajajo prostovoljno zdravstveno zavarovanje) ter pacient oz. kupec. Zato tudi zdravila, ki jih lekarne izdajajo na recept, predstavljajo blago za nadaljnjo prodajo.
Reševanje problematike zakonitosti nabave zdravil in drugega blaga za nadaljnjo prodajo traja predolgo in javni lekarniški zavodi so se znašli v kritični situaciji. Direktorji javnih lekarniških zavodov trenutno, ob vsej veljavni zakonodaji, ne vidimo nobene možnosti za uskladitev področja nabave zdravil in ostalega blaga na način, da bi bili postopki zakoniti in bi bila hkrati zagotovljena nemotena preskrba z zdravili in poslovanje lekarn, ki po ZLD-1 vključuje tudi izvajanje tržne dejavnosti. Dosledno izvajanje postopkov javnega naročanja za nabavo zdravil in drugega blaga v lekarnah za nadaljnjo izdajo oz. prodajo pacientom v Republiki Sloveniji pomeni konec lekarn, kot jih poznamo, in izgubo konkurenčnosti lekarn javnih lekarniških zavodov na trgu.
Zato pozivamo predsednika vlade, ministra za zdravje in ministra za javno upravo, da skupaj poiščemo rešitev, ki bo zagotavljala zakonito nabavo zdravil in blaga za nadaljnjo prodajo v lekarnah javnih lekarniških zavodov. Najti moramo način, ki bo ohranil odličnost javne lekarniške službe, kot jo v Sloveniji poznamo danes.
Sekcija javnih lekarniških zavodov pri Lekarniški zbornici Slovenije
