(ODZIVI) Manjšine kot povod za konflikte

Glavnina konfliktov v svetu zadeva območja, na katerih živijo manjšine. To so besede posebnega poročevalca Združenih narodov za manjšine Fernanda De Varennesa, ki je lani tej tematiki namenil pet forumov: štiri celinske, torej ameriškega, afriškega, azijskega in evropskega, ter enega splošnega v palači ZN v Ženevi - skupaj polnih deset dni razprav o tej tematiki. Njegova trditev je bila utemeljena na podatkih, ki pač obstajajo in s katerimi razpolagajo tako strokovnjaki kot tudi vlade posameznih držav. Slednje se na te podatke, razen nekaterih redkih izjem, požvižgajo in razmišljajo samo o lastnih interesih. Zatiranje manjšin je zelo pogosto pretveza za države, da uveljavljajo lastne strateške interese.

Ukrajinska zgodba ima dolgo brado. Po razpadu Sovjetske zveze je Ukrajino vodil Leonid Kučma, preizkušeni moskovski kader. Leta 2004 se je na volitvah za zmagovalca razglasil Viktor Janukovič, prav tako proruski politik, vendar je prišlo do množičnih demonstracij, ker naj bi bili volilni rezultati prirejeni, dejanski zmagovalec pa naj bi bil Viktor Juščenko. Prišlo je do splošne vstaje, ki je znana kot oranžna revolucija, ustavno sodišče je odredilo ponovitev volitev in zmagal je proevropski kandidat Juščenko. Ukrajina je začela približevanje Evropski uniji, v domači politiki pa ni bila zelo uspešna. Vrstile so se afere, tudi obtožnice zoper nekatere politike in tako se je zgodilo, da je leta 2010 Janukovič na predsedniških volitvah premagal protikandidatko Julijo Timošenko. Prelomni trenutek je bil v letu 2013, ko Janukovič ni hotel podpisati pridružitvene pogodbe z Evropsko unijo, ki je bila že dogovorjena. Sledili so spopadi, padale so žrtve; nemiri so trajali več mesecev, v spopadih je bilo več kot sto ljudi ubitih in 700 ranjenih.

V času, ko so se v Kijevu prerekali, je Rusija zasedla Krim in ga kasneje formalno pridružila Rusiji. 22. februarja 2014 je Janukovič skrivaj zapustil predsedniško palačo in obtožil protestnike državnega udara. Janukoviču je na predsedniškem mestu sledil Petro Porošenko, leta 2019 pa ga je premočno premagal komik in populist Volodimir Zelenski, podpornik Donalda Trumpa, človek, ki je v času ameriške predsedniške kampanje objavil novico o domnevnih korupcijskih kupčijah sina takratnega demokratskega kandidata, zdajšnjega predsednika ZDA Joeja Bidna.

In zdaj bo kdo vprašal, kaj imajo pri tem manjšine.

Putin je v svojem sredinem nočnem govoru omenjal genocid nad rusko manjšino v Donecku in Lugansku. Genocida seveda ni bilo, je pa tudi res, da ukrajinske oblasti z rusko manjšino niso ravnale korektno, kaj šele radodarno. V teh dveh regijah pripada ruski skupnosti kakih 80 odstotkov prebivalstva, Ukrajina pa že leta omejuje pravice Rusov. Z zakonom je določila, da je ukrajinščina edini učni jezik v vseh šolah in da se lahko največ dva predmeta poučujeta v drugih jezikih, predvsem v angleščini. Rusi v Ukrajini nimajo svojih medijev in odnos do Rusov ne ustreza temeljnim mednarodnim listinam Sveta Evrope, ki jih je Ukrajina podpisala. Čeprav živi v Ukrajini več kot osem milijonov Rusov, približno 17 odstotkov prebivalstva.

Znana je ideja, da bi Donecku in Lugansku priznali posebno avtonomijo. Takrat so pri oblikovanju predlogov sodelovali celo predstavniki Južne Tirolske, ki so prirejali svoj model na ukrajinske razmere, vendar je ukrajinski parlament te predloge zavrnil. Poleg Rusije je zaradi odnosa do manjšine protestirala Madžarska, kajti v Ukrajini živi 156.000 Madžarov, ki jim prav tako niso priznane jezikovne pravice. In že nekaj ur po ruskem napadu na Ukrajino so se pojavili na madžarskih družbenih omrežjih pozivi, naj tudi Madžarska zasede ozemlje, kjer živi madžarska manjšina.

Kaj pa Rusija? Njen odnos do manjšin? Tu moramo nazaj v zgodovino, v leto 1944, ko je Rdeča armada pregnala Nemce s Krima in je dal tedanji sovjetski voditelj Josif Stalin prisilno izseliti 200.000 Tatarov v Sibirijo, češ da so Tatari podpirali Hitlerjevo okupacijo. Dali so jim pol ure časa, da zberejo nekaj oblačil, jih strpali v živinske vagone in jih odpeljali čez Ural na skrajni sever. Točnih podatkov ni, ampak približno polovica jih te večdnevne vožnje ni preživela.

Tatari so tam živeli od 13. stoletja in dolgo so bili večinsko prebivalstvo Krima. Veliko znanih ruskih osebnosti ni nikoli prikrivalo svojih tatarskih korenin, med njimi baletnik Rudolf Nurejev in skladatelj Sergej Rahmaninov. Vsa leta po koncu druge svetovne vojne so Tatari, tisti, ki so še ostali na Krimu, in oni oziroma njihovi potomci, ki so se v naslednjih desetletjih vrnili, terjali priznanje temeljnih pravic. Šele po razpadu Sovjetske zveze, ko je Krim pripadel Ukrajini, se je njihov status izboljšal in ukrajinske oblasti so jim priznale kar nekaj pravic. Zato so se Tatari na referendumu, ki ga je po zasedbi leta 2014 oklicala Rusija, množično opredelili za obstanek Krima v Ukrajini, torej proti odcepitvi. To je bil tudi razlog, da so jim Rusi spet omejili pravice.

Mimogrede, o odnosu ruskih oblasti do krimskih Tatarov je pripravila poročilo visoka komisarka Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi za narodne manjšine Astrid Thors, pripadnica švedske skupnosti na Finskem, nekdanja evropska poslanka in tudi ministrica finske vlade. Na to mesto je bila imenovana leta 2013 in njeno poročilo je bilo kritično do ruskih oblasti. Ko je njen mandat tri leta kasneje zapadel in je pričakovala ponovno imenovanje, kajti vsi njeni predhodniki so to mesto zasedali dva mandata, je Rusija njeno potrditev preprečila.

Vse to samo potrjuje podatek, ki ga je poudaril Fernand De Varennes. Tu ni zmagovalcev, vsi so poraženci. Velik poraženec so predvsem mednarodne institucije, ki niso bile sposobne pravočasno ukrepati, pa seveda tudi politika, ki ji je treba nameniti nekaj besed.

Navesti velja predvsem dva dogodka. Prvi sega daleč nazaj, v leto 1962, ko je Sovjetska zveza začela nameščati jedrske rakete na Kubi. ZDA so temu nasprotovale in predsednik John F. Kennedy se je znašel v težavah. S sovjetskim voditeljem Nikito Hruščovom se je dogovoril, da Rusija ne bo namestila raket na Kubi, ZDA pa ne bodo zasedle te otoške države. Nenapisan dogovor, ki velja več kot tisto, kar je napisano in podpisano. Američani so desetletja počenjali svinjarije po Latinski Ameriki in Karibih, od Čila in Argentine do Gvatemale, Paname in Grenade, Kube pa se niso dotaknili.

Leta 2008 je Rusija zasedla Južno Osetijo in njeni tanki so se zelo približali gruzijski prestolnici Tbilisiju. Takrat je predsedujoči Evropski uniji, francoski predsednik Nicolas Sarkozy, poletel v Moskvo, tam je ostal dva dni. Nobenega podpisanega dogovora ni bilo, dejstvo pa je, da ruska vojska ni prestopila meje Južne Osetije, države, ki jo je priznala samo Rusija in nekaj držav, med temi Nikaragva, Venezuela in Sirija ter tudi … Doneck in Lugansk.

Ko je Rusija zasedla Krim, tedanja voditeljica evropske diplomacije Catherine Ashton ni poletela v Moskvo, ampak je odšla v Kijev in na trgu podpirala ukrajinske protestnike. Dokazala je popolno diplomatsko nesposobnost - kajti diplomati ne sodelujejo pri demonstracijah, ampak za kulisami rešujejo probleme. Še večjo nesposobnost so dokazali Američani, začenši s Hillary Clinton, ki je bila v tistem času zunanja ministrica ZDA. Tako kot Kennedy ni mogel pristati, da bi imel pred pragom ruske rakete, bi moralo biti Američanom jasno, da Rusija ne more pristati, da bi njena velika soseda postala članica zveze Nato. To je bila naloga diplomacije; ker ji ni bila kos, se je zdaj zgodila invazija. Putin je pričakoval obsodbe Zahoda in tudi omejene ukrepe, ampak utrditev oblasti doma mu je bila očitno pomembnejša. Tako se je Evropa znašla v precepu in ni znano, kako se bo iz njega izvlekla. Prizadeti so ljudje, a temu se v žargonu reče kolateralna škoda.