Ruski predsednik Vladimir Putin je začel novo evropsko vojno. Tako velikega napada na sosednjo državo ni mogel načrtovati po neprespani noči, jezen zaradi nerazumevanja svojih zahtev. Ali užaljen, ker njegova državniška veličina ni spoznana v zadostni meri. Putin je s svojimi najožjimi sodelavci načrtoval vojaško okupacijo Ukrajine dlje časa. In njegovi zaupniki so obveščevalci. Tudi Putin je najprej obveščevalec in šele nato politik in način njihovega razmisleka je drugačen, kot bi bil način premisleka diplomatov. Ameriški predsednik Joe Biden je konec lanskega leta oblikoval posebno skupino analitikov, ki so začeli preučevati morebitno Putinovo odločitev za prisvojitev ruskega zgodovinskega in etničnega prostora, okupacijo Ukrajine. Nato je Biden napovedal, da bo Rusija napadla v sredo, 16. februarja 2022. Putinov odgovor je bil posmehljiv, da Rusija ne bo nikogar napadla. Vsi Putinovi oboževalci so v četrtek, 17. februarja, slavili, saj da se je zahodni svet zmotil, in kazali posnetke nekaj ruskih tankov, ki so jih nalagali na vlak in naj bi jih peljali nazaj v oporišča. Toda vse je bila samo Putinova nova laž. Zato še zdaj ni povsem jasno, ali je Putinov cilj zgolj Ukrajina ali pa bi lahko napadli tudi Moldavijo ter s tem zaokrožili okupirana ozemlja.
Odgovora demokratičnih držav na Putinovo vojno sta lahko samo dva: uvedba gospodarskih in bančnih sankcij ter politični bojkot Rusije. Ruski predsednik bo moral zbrati vse preostale politične zaveznike in prijatelje. Odmeve vojne bo najprej razširil na bližnji Balkan. Že v ponedeljek, 28. februarja, se je na obisk v Beogradu napovedal zaupnik ruskega predsednika, nadzornik ruskih tajnih služb Nikolaj Petrušev, bivši direktor ruske obveščevalne službe FSB, sedaj pa sekretar Sveta varnosti Ruske federacije. Mož, čigar vpliva in moči ne gre podcenjevati. Uradno naj bi prišel v Beograd obvestit notranjega ministra Aleksandra Vulina, s katerim sta se nazadnje srečala v Moskvi decembra lani, da se prostovoljci iz Bosne in Hercegovine, Albanije in s Kosova borijo na ozemlju Ukrajine proti ruskim (para)vojaškim formacijam.
Dejansko pa prihaja k srbskemu predsedniku Aleksandru Vučiću. Prihaja s Putinovim toplim pozdravom in manj toplo zahtevo po izterjavi dolga. Na Vučićevi mizi se bo znašla zahteva po priznanju neodvisnosti dveh ukrajinskih provinc, ki ju je ruska vojska sedaj že okupirala, in za podporo ruski vojni v Ukrajini. Dejansko bo zahteval, naj Vučić, ki si je v srbski javnosti načrtno gradil mesto Putinovega državniškega intimusa, pozabi na EU, saj da sedaj ni več čas za sedenje na dveh stolih. Naj torej zanemari smernice Evropske komisije o povečanju usklajenosti srbskih odločitev z zunanjo politiko EU. Torej ne podpre sankcij proti Rusiji. V nasprotnem sledita najprej radikalno povečanje cen ruskega plina za srbske odjemalce in predvsem odmevno sporočilo ruskim podpornikom v Srbiji, da je Vučić izdal Rusijo. Podoben bo tudi drugi predlog, ki ga bo prinesel Petrušev. Da se mora Srbija aktivneje aktivirati v operacijo deevropeizacije Bosne in Hercegovine ter preprečitve približevanjem zvezi Nato. Vojna v Ukrajini dobiva svoj odsev tudi na Balkanu.