V prispevku ne bom pisal o teptanju temeljnih civilizacijskih vrednot, čemur smo na žalost priče po svetu. Rad bi zapisal nekaj, kar me že vrsto let moti pri običajnih ljudeh v vsakdanjem življenju.
Med sobotnimi obiski lokalne tržnice z zanimanjem in spoštovanjem opazujem prizadevanja branjevk, ki se skozi vse leto trudijo ponuditi nam meščanom lokalno in sveže pridelano hrano. No, kar me manj veseli, v resnici pa žalosti in pogosto ujezi, je obnašanje nekaterih kupcev. Skoraj ne mine sobota, da mi ne bi bilo treba koga izmed njih opozoriti na spoštovanje temeljnih vrednot in pravil bontona. Morda je moja posebna senzibilnost do teh vprašanj tudi posledica tega, da je vzgojni moment pomemben del mojih poklicnih prizadevanj. Večkrat beseda v pogovoru s sodelavkami in sodelavci nanese na izgubljene vrednote, ki jih mnogi mladi ne premorejo več. Da bi kdo od mladih v polnem avtobusu odstopil sedež starejši osebi, je danes prava redkost, v času moje mladosti pa je bilo to nekaj povsem običajnega. In vsakdanjost je polna takih "malenkosti", ki kažejo na pomanjkljivo vzgojo in odsotnost občutka za solidarnost, poštenost in spoštovanje sočloveka. Ne bi rad krivde za nastalo situacijo zvračal na mlade ljudi, saj so oni v prvi vrsti rezultat vzgoje v svojih primarnih družinah in vrednot, ki jih negujemo v družbi. Me pa zelo preseneča, da so na osnove bontona pozabile tudi starejše generacije, ki so bile vzgajane v časih, ko so bili bonton, solidarnost in spoštovanje sočloveka še visoko na lestvici individualnih in družbenih prioritet.
Zadnjo soboto je na tržnico, kjer sem skupaj z drugimi potrpežljivo čakal, da pridem na vrsto, prišla zelo urejena gospa, najbrž že upokojenka. Sama si je na stojnici postregla s plastično vrečko in za mojim hrbtom začela z golimi rokami nabirati motovilec z majhnega kupa, ki je še ostal. Seveda se nisem mogel zadržati, da ji ne bi prijazno rekel: "Gospa, pa saj vendar še niste na vrsti. Poglejte, pred vami v vrsti čakam jaz in še ena gospa. Kaj, če bi midva z omenjeno gospo želela kupiti prav ta motovilec, ki ste si ga vi sedaj preko vrste samovoljno postregli?" Urejena dama, ki je najbrž žena, mama in babica, je osorno odgovorila: "Ah, dajte, da mi ne boste slučajno pokvarili dneva!" Sam sem ji mirno odgovoril: "Gospa, vi ste meni s svojim nespoštljivim odnosom do nas, ki pred vami čakamo v vrsti, že pokvarili dan." Takšne reakcije ljudi so na žalost vsakdanje in običajne. Že več kot trideset let obiskujem tržnice, pa praktično še nisem doživel, da bi se mi kdo od omenjenih "kršiteljev" osnovnih pravil bontona opravičil. Celo nasprotno, pri nekaterih imam občutek, da bi z menoj najraje kar fizično obračunali, namesto da bi se zazrli vase in se vljudno opravičili za svojo nedostojnost. Prav tako kot na tržnicah je tudi pri izbiranju sadja in zelenjave v supermarketih, kjer le redki kupci (morda jih je takih deset odstotkov) pri tem uporabijo plastične rokavice. Kakor kure po kupu gnoja, z golimi rokami, s katerimi so morda še pred nekaj trenutki vrtali po nosu, brez kančka sramu otipavajo in premetavajo zelenjavo in sadje, jaz pa jih osupel in zgrožen opazujem. Običajno jih vljudno opozorim, da bi se spodobilo pri tem početju uporabiti rokavice. In njihove reakcije so največkrat, tako kot na tržnici, neprimerne in nedostojne dobro vzgojenega človeka. Ja, tako nizko smo padli v negovanju temeljnih človeških vrednot in spodobnosti. Glede na to se ni čuditi, da dnevno beremo ali smo priče dogodkom, ko nestrpni in sebe polni pacienti, ki menijo, da so središče vesolja, zmerjajo, grozijo in fizično napadajo zdravnike, ki se trudijo za njihovo zdravje. Posameznik ob storjenem prometnem prekršku, ki ga je v svoji aroganci in nevzgojenosti zagrešil, razbije avtobus in fizično napade voznika, ki ga je z zvočnim signalom zgolj opozoril na zastoj, ki ga je s svojim prekrškom povzročil. Slabo vzgojeni učenci in dijaki zmerjajo, žalijo in celo fizično napadajo svoje vrstnike, ki prihajajo iz drugih kulturnih okolij. Zmerjajo, žalijo in celo fizično napadajo tudi učitelje, ki se z njimi trudijo, da bi učenci in dijaki iz vzgojno-izobraževalnega procesa izšli kot izobraženi in spoštovani posamezniki, ki bodo v ponos svojim družinam in družbi, katere del so. In v katere davkoplačevalci vlagamo sredstva v upanju in prepričanju, da so naša najboljša naložba. Naložba v človeka, človeške vrednote znanja, poštenosti, solidarnosti, tolerance in ljubezni.
Naj bo moj zapis v premislek vsem, ki v svojih vsakdanjih ravnanjih pozabljajo na omenjene vrednote, ki bi morale biti temelj vsake dobre starševske vzgoje in urejene ter uspešne družbe. Brez spoštovanja omenjenih načel in vrednot ne bo srečne prihodnosti ne za Slovenijo, ne za EU in ne za človeško civilizacijo kot celoto. Kam nas takšen neprimeren in nesprejemljiv odnos do narave in soljudi vodi, lahko vidimo iz temnih plati preteklosti, prav zlahka pa jih uzremo tudi v vsakem trenutku in na vsakem koraku naše sedanjosti.
Branko Žlof, Maribor
