Podnebna politika Slovenije je tesno povezana z evropskimi odločitvami in 14. julija je Evropska komisija predstavila paket Pripravljeni na 55. Ta s 13 zakonodajnimi predlogi narekuje pot do evropskega cilja zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov za vsaj 55 odstotkov do leta 2030, leta 2050 pa naj bi EU dosegla podnebno nevtralnost.
Cilj je dovolj ambiciozen, se strinja večina poznavalcev, kljub temu da ne bo omejil dviga temperature na 1,5 stopinje Celzija. Če bi želeli dvig temperature omejiti na 1,5 stopinje Celzija, kar je bil prvotni namen pariškega podnebnega sporazuma, bi morala EU do leta 2030 zmanjšati izpuste toplogrednih plinov za vsaj 65 odstotkov. Delitev bremena ukrepov se na države razporedi po uredbi o delitvi naporov, ki zajema izpuste iz cestnega prometa, stavb, kmetijstva in odpadkov, ne pa tudi za področje energetike, tam zadeve ureja shema trgovanja z emisijskimi kuponi (ETS), ki ima kar nekaj lukenj.
Delež obnovljivih virov je prenizek
Kaj torej čaka Slovenijo? Slovenija je cilje in ukrepe za obdobje 2021-2030 določila v Celovitem nacionalnem energetskem in podnebnem načrtu (NEPN). Za blaženje podnebnih sprememb so do leta 2030 zastavljeni naslednji cilji: zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v sektorjih, ki niso določeni za trgovanje z emisijami, za vsaj 20 odstotkov glede na leto 2005; izboljšanje energetske učinkovitosti; doseganje vsaj 27-odstotnega deleža obnovljivih virov energije v bruto rabi končne energije. Pri deležu obnovljivih virov energije močno zaostajamo za ciljem, saj je delež v letu 2018 znašal le 21,1 odstotka in se v zadnjih dveh letih ni bistveno izboljšal. Prav energetska transformacija bo, kot kaže, najtrši oreh za Slovenijo, sploh ker država nima strategije, kaj po zaprtju TEŠ 6, ki še nima uradnega datuma, nemara pa se to lahko zgodi že leta 2024, in sicer zaradi visokih cen emisijskih kuponov.
Kaj lahko stori posameznik?
Čeprav glavnino odgovornosti za spremembe in korenito zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov nosijo države in mednarodne organizacije s spremembami politik in zakonov, lahko k zmanjšanju izpustov prispeva tudi vsak posameznik.
Promet: Največji delež izpustov povprečnega gospodinjstva v razvitih državah prispeva transport (približno 34 odstotkov). Zgolj z enim letom s potniškim letalom na dolgo razdaljo lahko posameznik zmanjša svoj "ogljični odtis" za 1,6 tone CO2 ekvivalenta. Življenje brez avtomobila pa prispeva dobri dve toni CO2 ekvivalenta prihranka na leto. Posameznik lahko največ prispeva s spremembo potovalnih navad (uporaba kolesa, selitev bliže delovnemu mestu …).
Bivanje: Gospodinjstva lahko privarčujejo povprečno slabo tono CO2 ekvivalenta na leto na osebo z uporabo obnovljivih virov energije za domačo uporabo, dodatno slabo tono prihranka prinese v povprečju dobra izolacija bivališča.
Prehrana: Velik vir izpustov toplogrednih plinov je tudi kmetijstvo, predvsem pridelava živalske hrane. S prehodom na vegansko prehrano lahko posameznik okolju prihrani ocenjeno 0,8 tone CO2 ekvivalenta izpustov na leto, poroča BBC.
Povprečni izpusti gospodinjstva po oceni iz leta 2018 znašajo 8,4 tone CO2 ekvivalenta na leto na osebo.
"Najpomembnejši korak v Sloveniji je opuščanje premoga do leta 2030 in prestrukturiranje premogovniške regije, temu sledi preboj čistih energetskih rešitev - povečane investicije v energetsko prenovo naših domov, množična podpora obnovljivim virom energije, predvsem sončni energiji; tehnični potencial sončnih elektrarn v Sloveniji je skoraj dvakrat večji od sedanje proizvodnje električne energije v Sloveniji. Eni od očitnih političnih ukrepov bi lahko bili solarizacija javnih stavb, povečanje financiranja in podpora projektom za skupnostne sončne in vetrne elektrarne (model zadrug) ter tehnologije shranjevanja oziroma skladiščenja električne energije," našteva čiste scenarije Sara Kosirnik z Greenpeacea. A v praksi je napredek počasen. V Podnebnem ogledalu 2020, ki ga pripravlja Inštitut Jožef Stefan s partnerji in ki ugotavlja napredek Slovenije pri izpolnjevanju podnebnih ciljev, jasno piše, da bo Slovenija, če želi izpolniti cilje, prisiljena ambiciozneje zakorakati po poti sprememb.
Iz ministrstva za okolje in prostor so sporočili, da je Slovenija vmesne cilje do leta 2020 po sektorjih v glavnem dosegla, k čemur je pomembno pripomogla tudi pandemija, ki je med drugim (začasno) močno zmanjšala izpuste iz prometa. Za doseganje zahtevnih ciljev do leta 2030 pa Celoviti nacionalni energetski in podnebni načrt "v ospredje postavlja železniški promet in ukrepe trajnostne mobilnosti". Načrt bodo sicer v letih 2023 in 2024 prenovili.
Za prehod "s cest na železnice"
"Slovenija je, kar zadeva obstoječe obveze, blizu doseganju ciljev EU, vendar daleč od tega, kar bi res morala storiti. V času Pahorjeve vlade smo poskusili zastaviti bolj odločno politiko na področju podnebnih sprememb tudi z ustanovitvijo službe vlade za podnebne spremembe, ki je bila nato z Janševo vlado takoj ukinjena, obenem pa je bila Pahorjeva vlada tudi v največji meri odgovorna za ekonomsko-energetsko-podnebno polomijo, ki se ji reče TEŠ 6," komentira nekdanji minister za okolje, prostorski sociolog dr. Pavel Gantar, ki opozarja, da je promet najtežje obvladljiv sektor, kar zadeva zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov.
Še najbolj na udaru je kmetijstvo
Vse večje podnebne spremembe pa najbolj neposredno zadevajo kmetijstvo. Poplave, suše, neurja in pozebe zdaj že na letni ravni uničujejo pridelek in le vprašanje časa je, kdaj bo kakšna katastrofa ogrozila tudi našo preskrbo s hrano. "Če bi na primer trije takšni orkani, kot je bila Katrina v ZDA, potovali nad Portugalsko in bi vdrli na celino, bi bila ogrožena prehranska varnost celotne Evrope. Mi si sploh ne znamo predstavljati, kakšni vse dogodki se lahko zgodijo in kakšne izgube lahko povzročijo," pravi Mario Lešnik, redni profesor na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru ter predstojnik katedre za fitomedicino. A kot še doda, znanost išče in je mnoge načine prilagajanja že našla, vendar se te v praksi premalo ali prepočasi udejanjajo. "Prvi razlog je v finančnih zmožnostih, saj so omejene, drugi je v tem, da prehod od inovacije do prakse traja predolgo, tretji pa je tudi ta, da znanost ne more biti tako hitra, kot so hitre vse okoljske spremembe," še razlaga. A vseeno, trendi prilagajanj gredo v različne smeri. Prvi je ta, da se vse več pridelave dogaja v zaščitenih prostorih, kot so rastlinjaki in steklenjaki. Zelo velik trend je tudi prilagajanje sort, ki imajo drugačen ritem razvoja, drugače zorijo in so nasploh bolj prilagojene spremenjeni klimi. Zelo pomemben dejavnik pa so tudi spremenjena tla. "Obdelava tal, ki je dominantna zdaj, nikakor ni prilagojena na poplave in sušo. Oranju se bomo morali v prihodnje izogibati in najti druge načine obdelave," nadaljuje. Vse to so veliki premiki, ki pa jih kot družba še nismo pripravljeni storiti. Pa ne le na državni, temveč tudi na globalni ravni. Spremembe so zato nujne, izgube bodo vsako leto, ko bomo z njimi odlašali, večje, je še prepričan Lešnik. (vib)
Dalje: "Odločna preusmeritev medkrajevnega potniškega prometa in seveda tudi tovornega bi lahko veliko prispevala. Enako velja za pospeševanje javnega prevoza v mestih. Zaradi razpršene poselitve zlasti izven glavnih koridorjev bo naloga toliko težja, zato se bomo morali zanašati tudi na osebna vozila, ki ne bodo uporabljala ogljikovih goriv. V zvezi z organizacijo in dostopnostjo do javnih storitev v prostoru (od šol, lekarn, pošte do trgovine in podobno) bo treba ustaviti nadaljnje ukinjanje v odročnih krajih in s tem povečevati potovalne razdalje ter razviti oblike integrirane ponudbe storitev. Recimo: trgovina, pošta, banka, lekarna v integrirani ponudbi tudi s franšizami ... Potrebna bo usmerjevalna in finančna vzpodbuda države."
Tudi Sara Kosirnik poudarja, da bodo obvezni investicije v bolj trajnostni model transporta "s cest na železnice", zmanjšanje števila avtomobilov z notranjim izgorevanjem in elektrifikacija prometa, ki pa naj se uveljavi hkrati z nadgradnjo in razširitvijo železnic in kolesarskih prog.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
