Blaž Petkovič
Soočenje je na javni radioteleviziji prvič nastalo v sodelovanju med uredništvi Televizije Slovenija, Radiem Slovenija in Multimedijskim centrom (MMC). Oddajo so tako vodili trije voditelji - Manica J. Ambrožič (Televizija Slovenija), Aleš Kocjan (Prvi program Radia Slovenija) in Katja Štok (MMC) -, v studiu pa so nastopili kandidatke in kandidati vseh strank, ki se potegujejo za devet sedežev v Evropskem parlamentu, torej Irena Joveva (Gibanje Svoboda), Romana Tomc (SDS), Matej Tonin (NSi), Matjaž Nemec (SD), Nataša Sukič (Levica), Vladimir Prebilič (Vesna), Klemen Grošelj (Zeleni), Peter Gregorčič (SLS), Uroš Lipušček (DeSUS in Dobra država), Zoran Stevanović (Resni.ca) in Violeta Tomić (Nič od tega).
Igor Ž. Žagar, profesor retorike in argumentacije: "Tole zadnje soočenje je bilo moje prvo v živo. Ko se je začelo prestopanje pred kamerami, sem bil namreč na obisku v Srednjem kraljestvu, kjer stike z zunanjim svetom omejujejo s svojim vedno močnejšim Zlatim ščitom. Tako sem si prvi soočenji lahko ogledal v posnetku, na drugem koncu sveta, in v primerjavi z današnjim resničnostnim šovom opazil nekaj zanimivih sprememb, predvsem mehčanj televizijske podobe kandidatk in kandidatov. Kar je nedvomno rezultat PRovskih nasvetov in pritiskov, pove pa vam tudi, za kaj pri vsej stvari gre, za videz, ne za stališča: če bodo dovolj prikupni, jih boste morda prepoznali na glasovalnem lističu. Ne zaradi njihovih stališč (če jih slučajno imajo).
Peter Gregorčič je tako na prvem soočenju bolj spominjal na steklega psa (to ni karakterizacija, zgolj primerjava) kot na uglajenega akademika, ki se poteguje za vstop na politično prizorišče. Že do predzadnjega soočenja na Pop TV pa so ga mojstri javne všečnosti obtesali v zmerno sprejemljivo prisotnost in ji usta raztegnili v sicer hudo prisiljen nasmešek.
Ireni Jovevi, ki je na tem prvem soočenju delovala kot izložbena lutka z nekaj robotskimi funkcijami, so gospe, ki se ukvarjajo z gibom in gibanjem, očitno dopovedale, da ima okončine zato, da jih premika in da premikajo njo, rahlo robotizirane so ostale le njene stereotipno svobodne, plehko plitke izjave (po katerih se njena stranka sicer posebej odlikuje; ampak Svoboda pač zahteva svoje, nomen est omen).
Seveda ne smemo pozabiti na Romano Tomc, to stalnico v nenehnem spreminjanju. Kot mogočna soha ždi sredi studia, skorajda negibna, in človek bi pomislil, da gre za ponovno utelešenje legendarne Pitije, tako varčno se premika in še varčneje govori. Ko že odpre usta, se moramo globoko zamisliti, kaj je želela povedati, saj povedano najpogosteje ne korespondira z realnostjo ali pa je v nasprotju s samim seboj.
Ker si je Tomc in Tomić dokaj blizu (kakor bi rekel Krpanov minister Gregor), naj na tem mestu zaploskam Violeti Tomić, ki je poskrbela za kar nekaj tehtno humornih vložkov in simpatično osmešila prenapetega predsednika NSi (a ne bi bilo fletno, ko bi v Bruselj spet poletela Ljudmila Novak?). Seveda nima nikakršnih možnosti, ampak točno tako poslanko potrebujemo v evropskem parlamentu (pa ne le mi, vse države): zajedljivo, duhovito in z dolgim jezikom. Takšno (ali pa takšnega), ki postavlja neprijetna vprašanja in se ne pomoči ob kritikah strankarskih veljakov.
Še nekdo, ki nima velikih možnosti, pa bi ga EU parlament v trenutnem geopolitičnem kontekstu potreboval: Uroš Lipušček. Resda retorično ni bil briljanten, imel pa je edini izdelano realno in realistično sliko napetega svetovnega političnega trenutka in hudih posledic, do katerih lahko pripelje njegovo prenapenjanje. Na osnovi znanja in izkušenj, tudi osebnih, za razliko od večine drugih pretendentov in pretendentk, ki so lajnali strankarske instantne dvovrstičnice o zunanji politiki.
Nataša Sukič sicer ne, a na žalost je njena javna prezenca vse prešibka, kar je sicer problem Levice že od vsega začetka: pomanjkanje občutka za lastno javno prezentacijo in medijsko konstrukcijo. Ob vseh ukrepih in uspehih v tej vladi, ki so bili mogoči prav zato, ker Svoboda nima ne idej ne ljudi, le kozmični prah, se (še) vedno znova in znova znajdejo v položaju luzerja. Res škoda ...
Ob tem je potrebno omeniti še pobalinski in nerodni faux pas Vladimirja Prebiliča. Ki je Nataši Sukič pripisal, da je njegovi stranki ukradla (no, rekel je 'ponotranjila') idejo o sistematični gradnji socialnih stanovanj. Idejo, ki je že vseskozi v programu Levice in jo v tej vladi tudi uresničuje. Sicer pa je gospod stisnjenih ustnic zelo pazil, kaj in kdaj bo kaj rekel, če sploh. Verjetno nekakšen trening za bodoči oportunizem ...
O Zoranu Stevanoviću pa, oprostite, ne bi. Spodobnost in dober okus sta morda meščanski vrlini, pa še vedno vredni spoštovanja."
Marko Crnkovič, publicist: "Televizijska soočenja političnih kandidatov so endemična slovenska obsesija (pri kateri kdo ve zakaj prav rad sodelujem). V drugih državah se televizije tega ne lotevajo tako konsistentno in ne tako sistematično, kot da gre za sveto razsvetljevalsko dolžnost do državljanov, ki bi brez te medvedje medijske usluge na volišče odtavali v temi ali pa se volitev sploh ne bi udeležili.
Slovenska televizijska soočenja so politični cirkus, ki meji na dobro uglašeno histerijo. In kar je najboj smešno in kontradiktorno: na državljane ta soočenja ne delujejo tako blagodejno in pozitivno, kot si televizijci zamišljajo. Ne gre za to, da bi se volilci nazadnje kaj lažje odločili za enega ali drugega ali enajstega (ali za 'nič od tega'). Gre za zagotavljanje gledanosti in vzdrževanje občutka, da je ta rokoborba finih konkurentov nekaj zelo pomembnega.
Zadnje soočenje na Televiziji Slovenija je to še predobro dokazalo.
Če začnem pri manj pomembnem, na TVS je bila na delu maskerka, ki nima pojma. Romana Tomc in Irena Joveva sta zgledali popolnoma čudno. Tomčeva okrog oči, kakor da rahlo razmazana, Joveva pa okrog ust, povsem neprimerno (neobičajno) našminkana. Imela je tudi izstopajoče poudarjeno levo obrv. Kot da se kar naprej nečemu čudi.
Aja, Jovevi so očitno segle do srca te butaste pripombe, da pri frizuri z visoko spetim čopom posnema Tino Gaber. Temu primerno si je lase zdaj spela bolj zadaj.
Ampak če kozmetiko pustimo ob strani, je treba reči, da sem bil tokrat veliko bolj šokiran nad zmedenostjo, naivnostjo in pretencioznostjo nekaterih kandidatov kot v prejšnjih treh soočenjih, ki sem jih spremljal. (Morda zato, ker imam zdaj res že vsega poln kovček.)
Ne morem več poslušati Lipuščkovega mirovniškega nakladanja, da je treba Ukrajino tako rekoč razorožiti in Putina pripraviti do tega, da se bo začel pogajati. Ne morem več poslušati Stevanovićevega zanikanja podnebnih sprememb in naziranja, da je v bistvu Resni.ca tista, ki ni 'nič od tega'. Intelektualno je ta človek ničla, drzne pa si pametovati o populizmu in elitah. Violeta Tomić zna vsaj biti duhovita in se ne jemlje preveč resno. (Upam.) Da je Komisar Rex edini primerni kandidat za funkcijo evropskega komisarja, to se ji je res posrečilo. Tako kot se je Ireni Jovevi posrečilo uporabiti originalno francosko frazo 'cordon sanitaire' in pripomniti, da 'tisti, ki je na napačni strani zgodovine, bo tudi na napačni strani prihodnosti'.
To soočenje je bilo verjetno najslabše doslej. Imam neprijeten občutek, kot da sem stran vrgel dve uri dragocenega časa. Od teh enajstih mandeljcev v studiu - ki so jih svoji vlogi ne preveč dorasli voditelj in voditeljici terorizirali z na dvajset, trideset ali štirideset sekund odmerjenimi odgovori ali replikami - sem izvedel tu in tam kaj pametnega ali relevantnega, v glavnem pa 'nič od tega'. Oddaja je bila povsem zgrešeno koncipirana. Gostov je bilo preveč, ker so hoteli pač vse, debata se pa temu primerno ni mogla razviti. In le zakaj bi se? Saj najbrž ni bilo tako zamišljeno. Zato jim voditelji tudi niso postavljali podvprašanj. Kandidati so govorili to, kar so hoteli - če so se le držali odmerjenega časa.
Ampak ja, kaj hočemo. Glavno, da gremo v nedeljo na volitve."
