Branko Simonovič, zanj Odvetniška družba Neffat, se je pritožil zaradi novinarskega prispevka z naslovom "Poslanec DeSUS-a Simonovič trdi, da ima diplomo zagrebške fakultete. Tam zatrjujejo, da to ne drži.", ki je bil objavljen 18. marca 2021 na portalu javnega servisa. Prispevek z enako vsebino je bil istega dne predvajan tudi v informativni oddaji TV Slovenija.
Kot je znano, je novinarka Eugenija Carl najprej pripravila prispevek na podlagi izjave zagrebške fakultete, kjer so sprva trdili, da Simonovič pri njih ni diplomiral, kasneje pa so svojo izjavo spremenili in sporočili, da je poslanec pri njih vendarle diplomiral.
Simonovič se je pritožil zaradi obeh prispevkov, s katerima naj bi bili kršeni 2., 17. in 18. člen novinarskega kodeksa.
Razsodišče je odločilo, da Eugenija Carl ni kršila Kodeksa novinarjev Slovenije.
Obrazložitev:
Po mnenju pritožnika je novinarka s tremi trditvami, ki jih je navedla v dveh prispevkih, objavljenih 18. marca, osebno žaljivo predstavila podatke in dejstva in s tem kršila 2. člen. NČR najprej poudarja, da ne gre za trditve, temveč za vprašanja (o vprašanjih na drugem mestu govori tudi pritožnik), na katera novinarka še išče končne odgovore. Domnevno sporna vprašanja (Ali je poslanec DeSUS-a Branko Simonovič na pragu nove afere?, Ali je na mariborski univerzi predložil ponarejeno zagrebško potrdilo?, Ali je mogoče, da bi si poslanec in podpredsednik državnega zbora privoščil ponaredek diplome ali potrdila o zaključku študija v Zagrebu?) so lahko za prizadetega mučna, niso pa osebno žaljiva. Po mnenju razsodišča omenjena tri vprašanja niso osebno žaljiva, ker novinarka poslancu ne pripisuje krivde, ampak se o njej, na podlagi uradno preverjenih informacij, sprašuje. Ne drži niti očitek, da je novinarka z vprašanji insinuirala, da je poslanec ponarejevalec in lažnivec. Teh besed, ki bi lahko bile žaljive, ni uporabila, poleg tega je, kot že omenjeno, imela na voljo uradno informacijo pristojne institucije, ki je potrjevala neuradne informacije, ki jih je v javnem interesu preverjala. Morebitna osebna prizadetost pritožnika je sicer razumljiva, ni in ne more pa biti kriterij žaljivosti, zlasti ne v trenutku, ko lahko novinarka utemeljeno verjame, da je uradna informacija institucije točna.
Novinarka je po informacijah, pridobljenih iz pritožbe in odgovora nanjo, vprašanja, na katera se nanaša pritožba, zastavila po tem, ko je med pripravo prispevka dobila dvakrat potrjeno uradno informacijo pristojne zagrebške fakultete, da pritožnik na Fakulteti za zunanjo trgovino ni diplomiral oziroma končal študija, in potem, ko po večkrat ponovljenih prošnjah (tako je zapisala odgovorna urednica TVS) poslanec ni posredoval ustreznih dokazil. Ali je novinarka poslancu glede na to, da gre za več kot 40 let star dokument, omogočila razumen rok, da dokument poišče in ji ga posreduje, razsodišče ni moglo ugotoviti, saj pritožba ne odgovori na to vprašanje. Kot je razvidno iz prispevka, poslanec sicer novinarki reče, da ima prihodnjih 14 dni neodložljive službene obveznosti, ni pa razvidno, ali ji je obljubil dokazila, v tem ali po tem roku. Razsodišče torej ni razpolagalo s tem podatkom iz komunikacije med novinarko in poslancem, zato ne more presojati, ali je novinarka poslancu omogočila razumen rok za odgovore. To sicer niti ni predmet pritožbe.
Novinarka ni kršila 17. člena. O tem, ali je pritožnik diplomiral, se ni javno spraševala na podlagi govoric, temveč na podlagi informacije uradne institucije, pristojne za dajanje izjav o obravnavani zadevi, ki je kasneje spremenila svoje mnenje. Novinarka je tudi upravičeno omenila morebitno "novo afero", saj so v javnosti že odmevala razkritja v zvezi s pritožnikovo nezakonito gradnjo. Novinarki ne moremo očitati senzacionalizma tudi zato, ker gre v obravnavanem primeru za obravnavanje zadeve, ki je definitivno v javnem interesu, in za politika, ki je po definiciji oseba, ki želi pridobiti moč in vpliv, zato je pravica javnosti do obveščenosti v tem primeru širša, poseg v poslančevo zasebnost pa upravičen.
Novinarka ni kršila 18. člena. Ta člen kodeksa je sicer treba razumeti kot zahtevo, da novinarji osumljene ali obdolžene v sodnih postopkih oziroma preiskavah organov pregona do pravnomočne odločitve obravnavajo kot nedolžne. A četudi bi ga razumeli širše – kot člen, ki sankcionira neupravičeno razglašanje ljudi za krive brez ustreznih dokazov – kršitve po mnenju NČR ni bilo. Kot rečeno, novinarka se je o krivdi poslanca le spraševala – potem ko je pridobila uradno informacijo, ki je kazala v smer, da je pritožnik ponaredil diplomo ali potrdilo o zaključku študija na zagrebški fakulteti, in potem, ko od poslanca ni dobila zaprošenih dokazil.
Razsodišče razume, da je bil javno izraženi sum o tem, da je pritožnik zagrešil kaznivo dejanje ponarejanja, udarec za njegov ugled in verodostojnost. V izogib nesporazumom in neželenim razpletom novinarskega raziskovanja zato razsodišče poudarja, da morajo novinarji tudi v primerih, ko gre za politike in druge izpostavljene osebe, pri obravnavi občutljivih zadev, kjer napačna informacija lahko rani ugled in ogrozi posameznikovo kredibilnost (tak primer je bilo, na primer, tudi poročanje o domnevnem sinu slovenskega kardinala), ravnati previdno in si vzeti dovolj časa za preverjanje vseh razpoložljivih podatkov. Zlasti od politikov in drugih javno izpostavljenih oseb pa se pričakuje, da bodo z mediji, ko gre za zadeve v javnem interesu, sodelovali in jim v razumnem roku zagotovili potrebna dokazila.
TUKAJ najdete celotno obrazložitev Novinarskega častnega razsodišča.
Spomnimo, marčevsko poročanje o poslančevi diplomi je zaradi pritožb pred časom pod drobnogled vzela tudi varuhinja gledalcev in poslušalcev RTVS Ilinka Todorovski, ki prav tako ni ugotovila napake.
Da bi se bilo treba opravičiti zaradi prispevka o poslančevi diplomski nalogi, so sicer poudarjali tudi nekateri v programskem svetu, zlasti svetnik Slavko Kmetič (SDS).
O položaju Manice Janežič Ambrožič bo programski svet odločal septembra.