Prvomajski prazniki so nekaj posebnega. To je prvi paket dela prostih dni, tudi za šolarje, ko je okoli nas res že zelena pomlad. Vreme je sicer še pogosto muhasto, saj maj po spremenljivosti ne zaostaja kaj dosti za aprilom, včasih je še prepričljivejši! Gre zares, narava je premagala zimsko spanje in rastline začnejo hiteti, da bi svoje opravile v pravem času. Konec je še daleč, o njem nihče ne razmišlja, a ve se, da časa ni na pretek.
Vsak začetek nosi v sebi zametke konca, a takrat na to ne mislimo, in če bi, potem bi si zagrenili morda najlepši del bivanja, saj sta rojevanje in sočna mladost najbrž nekaj najlepšega. Vse to nosijo v sebi zadnji aprilski in prvi majski dnevi, ko nas res prime, da bi imeli počitnice in morda nekam šli. Toplota in občutek, da nam narava hoče samo dobro, sta sproščujoča. Vse to se pozna na cestah. Včeraj so avtomobili marsikje bolj stali, kot se peljali. Večinoma v smeri proti morju. Spomnilo me je na film Bogovi so padli na glavo. Pravzaprav predvsem na začetek tega filma. Kako neumno je s stališča nekega zunanjega opazovalca, da se v nekem trenutku vsi odpravljamo v določen kraj, v določeno smer, ostale smeri pa ostajajo prazne.
Ko vidim tako stoječo množico pločevine na kolesih, se vprašam, ali smo postali družba klišejev. Ali smo res izgubili svojo domišljijo? Hkrati pa se sprašujem, kako bomo sploh lahko spremenili naše navade, naš način življenja, česar del so tudi prvomajska romanja na nekaj določenih krajev. "Ja, saj bomo, seveda, saj res moramo, ampak ravno za te praznike še ne, potem!"
Nalijmo si čistega vina (to rad počnem, ker imam rad vino). Nikjer ni zapisano, da je naša neodtujljiva pravica do mobilnosti, kot jo poznamo zdaj. Kot jo pozna bogati svet zdaj (mi smo bogati svet, tudi če so med nami revni – tudi v bogatejših družbah od naše je precej revnih, kakšen paradoks). Promet je velik onesnaževalec, vir hrupa, ki dela nam in drugim živim bitjem veliko škodo. Avtoceste razrežejo pokrajino na manjše dele, ki preprečujejo selitve živali, dobesedno pokradejo nam rodovitno zemljo. Če bi se nekdo potrudil in slikovito in nazorno prikazal, kako se množina izpušnih plinov stoječih ali napol stoječih kolon širi v okolico – se ne bi zgodilo nič! Preveč smo že postali neobčutljivi na take argumente, preveč imamo radi svoje udobje in "pravice". Koliko res kvalitetnih oddaj na to in podobne teme je že bilo narejenih – morda jih niste videli, ker postajajo že moteče in kalijo naš dušni mir, verjetno preklopite na kakšno zabavno oddajo ali resničnostni šov (ti onesnažujejo tudi naše duše). Res je, postajam čedalje večji pesimist.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
