Vanessa Čokl
Več kot 100 metrov dolgo zaporo iz več kot 400 kubičnih metrov zemlje, betona, opeke so na današnji dan pred natančno desetimi leti, 3. marca 2009, prebili delavci Rudnika Trbovlje Hrastnik pod vodstvom rudarskega inženirja Mehmedalije Alića. Tistega Zasavca iz BiH, ki je v Srebrenici v moriji v devetdesetih izgubil pol družine, potem pa (v) Sloveniji, ki ga je bila po osamosvojitvi celo izbrisala, iskal tukajšnje mrtve v zunajsodnih pobojih takoj po drugi svetovni vojni. Desetletja režimsko prikrivanih pobojih, zaprtih v molk. 3. marca 2009 so prišli do morišča in grobišča v zapuščenem in trdno zabetoniranem Barbarinem rovu pri Laškem. V Hudo jamo so vojne ujetnike in civiliste, tudi ženske, tudi otroke, z veliko verjetnostjo se predvideva, da Slovence in Hrvate, vozili v pomladi 1945. Nihče jim ni dokazoval krivde. Po ostankih okrog ostankov trupel v jami se je sklepalo, da so jih streljali v tilnik.
Prva ocena pred desetimi leti je bila, da so rudarji odprli pot k več tisoč mrtvim. Danes je na pokopališču Dobrava v Mariboru pokopanih 1425 mrtvih iz Hude jame. Jeseni 2016 se jim je, in njihovim družinam, država poskušala opravičiti s pogrebom z državnimi častmi, v navzočnosti predsednika države Boruta Pahorja in s cerkvenim pogrebom, ki ga je vodil mariborski nadškof in metropolit Alojzij Cvikl.
