Elizabeta Planinšič
Pred skoraj tri četrt stoletja je 4. septembra 1946 po obsodbi na smrtno kazen pod streli padel takrat 65-letni domobranski general Leon Rupnik. Zdaj je vrhovno sodišče to sodbo razveljavilo.
Rupnik je bil skupaj s še petimi soobtoženimi obtožen izdaje in sodelovanja z okupatorjem ter spoznan za krivega. Proces, ki je potekal pred vojnim sodiščem IV. armade v Ljubljani, se je začel 21. avgusta 1946, končal pa 30. avgusta. Poleg zapornih kazni so bile izrečene tudi tri smrtne. Na smrt z obešenjem so obsodili generala SS Erwina Rösenerja in slovenskega policijskega uradnika Lovra Hacina, protikomunistično usmerjenemu Rupniku pa so namenili vojaško usmrtitev z ustrelitvijo. Sodbo je le dan po izreku odločitve vojaškega sodišča potrdilo Vrhovno sodišče Jugoslovanske armade, prošnja za pomilostitev je bila 2. septembra zavrnjena in kazen nato izvršena. Poleg usmrtitve je bil Rupnik obsojen še na trajno izgubo političnih in državljanskih pravic ter zaplembo celotnega premoženja.
Iz tujine z zahtevo na sodišče
Toda Rupnikovi svojci - ti so po vojni pobegnili v Argentino - se niso vdali. Eden od njegovih potomcev je preko pooblaščenke zoper sodbo vojaškega sodišča vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Tej je vrhovno sodišče ugodilo in pravnomočno sodbo v delu, ki se nanaša na Leona Rupnika, razveljavilo in zadevo vrnilo v odločanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani.
Kdo je bil Leon Rupnik
Na Primorskem leta 1880 rojen Leon Rupnik je po osnovnem šolanju odšel v kadetnico v Trstu. Postal je poročnik hrvaškega pešpolka, nato pa dokončal vojaške študije na Dunaju. Kot avstrijski vojak se je boril v 1. svetovni vojni in dobil več odlikovanj za hrabrost. Maja 1919 je bil sprejet v jugoslovansko vojsko, v kateri je 1930 postal general kot prvi Slovenec. Fašistična oblast ga je v času okupacije leta 1942 postavila za ljubljanskega župana, po kapitulaciji Italije so ga Nemci postavili za predsednika Ljubljanske pokrajine. Od samega začetka je bil izrazito protikomunistično usmerjen. V komunizmu je videl večje zlo od nacizma in fašizma, zato je v boju proti prvemu sodeloval s slednjima. Po koncu vojne je pobegnil najprej v Avstrijo, nato v Italijo. A so ga januarja 1946 zavezniki prijeli in anglo-ameriške vojaške oblasti so ga izročile slovenskim oblastem. Glede na zgodovinske zapise naj bi bile njegove zadnje besede, preden je padel pod streli: "Živel slovenski narod."
Eno od dejanj niti ni bilo kaznivo
Kot so nam povedali na vrhovnem sodišču, so vrhovni sodniki - v senatu so bili Branko Masleša (predsednik senata), Vesna Žalik, Mitja Kozamernik, Marjeta Švab Širok in Barbara Zobec - zahtevi za varstvo zakonitosti delno ugodili. Vrhovno sodišče je namreč ugotovilo, da pri posamičnih dejanjih niso bila z dejstvi in okoliščinami utemeljena vsa ravnanja, ki predstavljajo kaznivo dejanje, za katero je bil obsojeni spoznan za krivega. "V sodbi morajo biti obrazložena dejstva, ki so pomembna za uporabo določb materialnega in procesnega zakona. Pojasnjeno mora biti, kako je sodišče doseglo svojo odločitev. Pri presoji sodbe je vrhovno sodišče izhajalo iz procesnih standardov, veljavnih v času sojenja. Presoja je bila tako možna glede temeljnih postopkovnih garancij. Te pa niso dosegle tedanjih procesnih standardov in niso bile v zadostni meri upoštevane, saj bi sodba tudi po takratnih procesnih standardih morala vsebovati obrazložitev o vseh delih sodbe," pojasnjujejo na vrhovnem sodišču. Sodniki so pogrešali obrazložitev - delno ali v celoti - pri petih izmed enajstih očitanih kaznivih dejanj, za eno od dejanj pa je sodišče ugotovilo, da ne izpolnjuje znakov kaznivega dejanja. Sodba Rupniku tako ni bila v skladu s tedaj veljavnimi pravnimi načeli, vrhovno sodišče pa je presodilo, da je "podana navedena kršitev določb kazenskega postopka, ki je terjala razveljavitev sodbe v celoti, ker ravnanje obsojenega predstavlja eno kaznivo dejanje z različnimi izvršitvenimi oblikami," pravijo na vrhovnem sodišču.
Od začetka sojenja do usmrtitve sta minila dva tedna
