Marko Kovačevič
Ta teden mi ne bo uspelo, v službi imamo gužvo, mogoče se vidimo naslednji vikend, sem se poslovil od domačih. Obljuba je bila iskrena, a se tisti naslednji vikend ni nikoli zgodil ... Štirje tedni so od prve potrjene okužbe pri nas, skoraj mesec dni je že, od kar je Šmarje pri Jelšah, kot je lucidno ugotovil Rok Čakš, sokrajan in urednik portala Domovina, postalo slovenski Wuhan. Naj mi Maribor, dobrodušen gostitelj, po uradnih evidencah začasni dom, v praksi pa vse bolj stalen, ne zameri, Šmarje je še vedno moj kraj. Dolgo se nisva videla, predolgo, a pozabila se nisva.
Dobrih 50 kilometrov ceste mimo Bistrice in Poljčan čez Pečico, na kateri sem kljub skromnim šoferskim izkušnjam spoznal vsak ovinek, ni bilo še nikoli tako dolgih, prijeten kraj, ujet med obsoteljske griče, se še nikoli ni zdel tako oddaljen. Koronavirus ga je izoliral, na vijugasto cesto postavil visoke zapornice, spremenil potovalne načrte. Šmarje je epicenter epidemije, po številu okužb naša občina zaostaja le za skoraj 30-krat večjo Ljubljano. Ko smo si v nekih drugih časih želeli, da bi se približali najbolj razvitim v državi, nismo imeli v mislih takšne statistike.
Največja bitka še ni dobljena, a v kraju se, verjamem, približujemo zmagi
