(VEČER V ŽIVO) Bolezen je največja učiteljica umetnosti in lepote življenja. Svet odraslih je pozabil starodavno veščino

Dr. Sebastjan Kristovič se je po zaključku drugega univerzitetnega študija odločil za enoletni premor od študijskih obveznosti. "Da bi ta čas preživel čim bolj plodno, sem odšel v Italijo, v Torino, kjer sem kot prostovoljec preživel sedem mesecev na kliniki na onkološkem oddelku z bolniki v zadnjem stadiju. Ta izkušnja je bila zame tretja diploma - ne univerzitetna, ampak življenjska," pove. Med drugim se je naučil, da je ena največjih življenjskih modrosti ta, da znamo ločevati bistvene življenjske vsebine od nebistvenih. "Tega nas naučijo ljudje, ki se najradikalneje soočajo s svojo krhkostjo in minljivostjo. Bolezen je največja učiteljica umetnosti in lepote življenja. Ker je svet odraslih pozabil in zanemaril to starodavno veščino, ki se ji reče umetnost življenja, je posledično ni sposoben prenesti na otroke. Zdi se, da ne vemo več, kako živeti, da bomo svoje življenje doživljali kot lepo, zadovoljno in osmišljeno. Velja namreč, da, česar nisi doživel, težko daješ naprej. Zato ne čudi, da imamo cele generacije mladostnikov, ki se soočajo z notranjimi občutki nesmisla, brezvoljnosti, tesnobe, z depresijo, zasvojenostjo itd. Podobno se pojavlja tudi pri srednji generaciji. Zaskrbljujoče je, da se je to stanje preselilo celo na naše najmlajše. Že predšolski otroci velikokrat rečejo, da jim je dolgčas, da je nekaj za njih brez veze,« je neposreden dr. Kristovič. Prepričan je, da nam že nekaj časa gorijo vsi alarmi, "ki jih odrasli ne opazijo, saj zaslepljeno strmijo v čim bolj zloščene ocene svojih otrok."

Zasloni - največja množična zasvojenost

"Že kakšnih 15 let na seminarjih in predavanjih poudarjam, da so zasloni največji kradljivci naših življenj in odnosov. V zvezi s tem lahko govorimo o družbenem nevrotičnem sindromu, saj gre za največjo množično zasvojenost, odkar obstaja svet, ki se je sploh ne zavedamo," je prepričan. Povprečen mladostnik porabi dnevno okrog šest ur "zaslonskega časa" na telefonu. Raziskave kažejo, da skupaj z ostalimi zasloni na leto preživi okrog pet do šest mesecev tako, da zre v nek zaslon (efektivno torej 24 ur na dan). Opaža, da ne samo otroci, ampak tudi njihovi starši veliko časa preživijo pred zasloni. Prepričan je, da bi se čas, preživet pred zasloni, dalo preživeti bolj kakovostno in osmišljeno. "Zaradi napačnega načina življenja, napačnih življenjskih odločitev, strahu pred življenjem in spremembami, zaradi razbolelih in nezdravih odnosov, prepuščanja intrinzičnim psihološkim obrambnim mehanizmom, zaradi egoizma, bega pred samim seboj in neiskrenosti do samega sebe, zaradi izgubljenega kompasa smisla in zaradi napačne vzgoje ljudje izgubljajo življenjski smisel. K manku tovrstnega smisla doprinese tudi necelovit vzgojno-izobraževalni sistem, ki s svojim redukcionističnim pristopom otroka ne dojema kot enovite in edinstvene osebnosti, ki je na poti razvijanja svoje osebnosti in potencialov, ampak bolj kot številko, ki jo je treba odkljukati," je kritičen.

Kako najti smisel?

"Ker smo v življenju zamenjali nebistveno za bistveno in ker je sredstvo postalo cilj, ne znamo razpoznati, v katero smer kaže kompas smisla. Sodobni človek ima živeti od česa, nima pa več za kaj živeti. Izgubil je svoj smisel in namen ter pomen svojega obstoja. Zato je vse postalo prazno, plehko, banalno," razmišlja sogovornik. Hkrati prepoznava paradoks v tem, da bolj kot si posameznik prizadeva zapolniti svojo notranjo praznino z materialnimi in drugimi vsebinami, bolj se njegova notranja psihološko-duhovna praznina veča. Zato bomo na junijskem Večeru v živo iskali odgovore in konkretne rešitve na vse naše stiske ter dvome. "Poskušali bomo rekalibrirati kompas smisla in skupaj odkriti poti, kako priti do osebnega smisla, ki za posameznika pomeni izpolnjeno, zadovoljno in kakovostno življenje. Življenje je čudovito in neponovljivo, kar pomeni, da mu moramo dati pravo in smiselno vsebino, ker možnost je samo ena," je prepričan dr. Sebastjan Kristovič.