Jesenski jugozahodnik je nekaj posebnega. Saj ta veter piha tudi v drugih letnih časih, a jeseni ima nekaj svojstvenega. Morda boste rekli, da sem zasvojen z vremenom. Na nek način imate prav, a temu bi se težko reklo zasvojenost, ker nimam abstinenčnega sindroma. Le toliko, kot vsi drugi: če dolgo ni sonca, ga pogrešam, če dolgo ni dežja, tudi tega. Vsi smo ga, letos poleti …
Z vremenom sem zasvojen tako, da ga morda globlje doživljam kot večina. Opazujem, kako vpliva na naše okolje, na naravo, kako vpliva name. Vedno znova se razveselim najrazličnejših vremenskih pojavov, čeprav sem jih videl že mnogokrat. Ko zapademo v rutino, je z nami konec. Dokler pa bo v nas vsaj nekaj otroka, ki mu je vsaka stvar vedno znova zanimiva, bomo bolj živi kot sicer.
Ko dežuje, to ni le dež, ampak je tudi paleta vonjev, ki se pojavijo le ob dežju. Jeseni je to vonj po propadajočem listju. Letos ga je zaradi suše že zdaj precej po tleh. Ob besedi propadanje bi si morda predstavljali predvsem neprijetne vonjave. A vonj po mokrem in razpadajočem listju ni neprijeten. In jesenski jugozahodnik prinaša tudi druge vonje. To je razmeroma topel veter, ki nam prinaša vlažno sredozemsko zračno maso. Nad toplim Sredozemskim morjem se navlaži in ta vlaga povzroča nastajanje oblakov nad celino, tudi dež. Če pa je blizu vremenska fronta ali ciklon, se pooblači tudi nad morjem. Zrak je mehak, mil, tudi noči so toplejše, deloma zaradi vlage, deloma zaradi vetra. Po naših kotlinah ne zastaja, zato imamo takrat običajno kakovosten zrak.
Tudi če kdaj »podežuje«, se ob vetrovnem vremenu mokrota hitro suši. Name ta veter deluje evforično, pozitivno. Prinašalec spremembe je. Ker vem, da se bo spremenilo, skušam čim bolj občutiti in ujeti stanje pred spremembo. Tokrat se bo, se je, vreme občutno spremenilo! Pred ohladitvijo skušam občutiti vso to toploto, dinamično mračnost oblakov, svež zrak, ki nam ne povzroča niti da bi nam bilo vroče niti da bi nam bilo hladno.
Ko čakamo, kdaj se bo ta prijetna in topla jesenskost poslovila, nam postaja še dragocenejša. Kajti ob ohladitvi bo kakšen dan ali dva najprijetneje ostati notri, zunaj ne bo najbolj prijetno. Zdrknili bomo stopnico nižje v energijskem stanju narave. Za to opazovanje seveda moramo imeti čas, to je posebno bogastvo! Ali pa si ga vzamemo, namesto da gledamo televizijo, poslušamo podkaste ali počnemo kaj drugega, kar po temeljitem razmisleku le ni tako ključno za naše življenje.
Včasih se je treba znati umiriti in poslušati in opazovati okoli sebe. Če nismo že izgubljeni za take miselne avanture.