Petra Vidali
Na začetku razprave je premier Marjan Šarec naznanil, da od Pozniča, za katerega je verjel, da bo potrjen, pričakuje veliko. "Ne skrivam, da od Zorana Pozniča, ki se je več kot desetletje kalil v vodenju, pričakujem veliko, sam namreč resor kulture v nasprotju z mnogimi razumem kot enakovrednega, kot področje, ki po svoji ambicioznosti nikakor ne bi smelo zaostajati, prej nasprotno." Rekel je, da noče odkimavanja in pojasnil, zakaj nekaj ne gre oziroma zakaj ni izvedljivo in tega prav tako noče "od zaposlenih na Maistrovi 10". Glede odnosov na Maistrovi 10, zaradi katerih je po zelo kratkem času odšel minister Dejan Prešiček, Šarec namreč dvomi, "da je izvor nezaupanja, nelagodja ali, če hočete, medsebojne nestrpnosti vsakokratni minister ali ministrica". "Za kulturo gre, zato je čas, da se umaknejo tudi vsi anonimni ali samozanikani krogi, da ne rečem lobiji, ki se v želji po denarju in vplivu gnetejo okoli Maistrove. Ni vse zlato in umetnost, kar se sveti," je razpravo o kandidatu uvedel Šarec. Razprava ni prinesla novih relevantnih razmislekov ali pomislekov, glasovanje proti kandidatu SD so napovedali v SDS, v Levici, NSi in SNS so napovedali, da imenovanju Zorana Pozniča ne bodo nasprotovali.
Zoran Poznič ne ob (samo)prijavi za ministra za kulturo ne ob poznejših predstavitvah ni govoril. o tem, da bo "kulturo vrnil v središče družbenega interesa". To ni konkretna naloga, ampak je lahko posledica dobrega opravljanja konkretnih nalog. Naštel je, kar mora biti in bo postorjeno še letos: zakon o kulturnem evru, medijski zakon in nacionalni program za kulturo. In pri zadnji postavki je, za razliko od kakšnega od predhodnikov oziroma predhodnic, čisto dobro vedel, zakaj ga potrebujemo. Ne zaradi lepšega, ampak kot podlago za participacijo pri drugih projektih, recimo kohezijskih.
Od celomandatnih (in večmandatnih) nalog je izpostavil dve, debirokratizacijo upravljanja kulture in ureditev odnosov na ministrstvu za kulturo. Verjame, da je uslužbencem mogoče naložiti odgovornost na human način in da jih je z jasnimi cilji možno motivirati. Dokaz za to, da so mu nerealne in prazne projekcije tuje, je, zdi se, tudi ta, da doslej ni govoril o "spremembi kulturnega modela". Zvrstilo se je kar nekaj ministrov, ki dejansko niso niti vedeli, kaj bi - če bi znali in če bi si upali - sploh hoteli spremeniti. Ob pretežno pozitivnih pričakovanjih pa je marsikdo ocenil njegovo (samo)kandidaturo za ministra v času, ko je še nezaključen razpis za Mrežo centrov raziskovalnih umetnosti in kulture, nerazumna poteza, saj bi lahko s tem tudi ogrozil potencialnih 5,4 milijona evrov za prijavitelje iz vzhodne kohezije. Nosilec projekta prijaviteljev iz te kohezije je namreč Delavski dom Trbovlje, katerega direktor je (bil) Zoran Poznič. Toda Komisija za preprečevanje korupcije je odločila, da ob izločitvi iz postopkov Poznič ne bo v konfliktu interesov, torej je bilo njegovo ravnanje premišljeno.
Ob novem ministru za kulturo pa smo dobili tudi novega podpredsednika parlamentarnega odbora za kulturo, in sicer Marka Bandellija, prvega od odstavljenih ministrov te vlade.
