Bojan Bauman
Resda so organizatorji mariborskih tekem za svetovni pokal v spustu gorskih kolesarjev prodali vsega 25 vstopnic za sedeže na tribuni v ciljni areni. A ker je šlo za papir, ki je vsak veljal sto evrov, je manjše zanimanje za nakup celo razumljivo. V tujini se nad takšnimi cenami nihče ne bi vznemirjal, za slovenske športne prireditve pa je to še zmeraj ogromno denarja. Običajno vstopnica za tekmo pod Pohorjem stane do deset evrov in takrat se ob progi gnete tudi do 20.000 obiskovalcev. "Osemdeset odstotkov je tujcev. Letos jih zaradi razmer tukaj ni," je v cilju pripovedoval Iztok Kvas, direktor dirke.
Zanj je to bila edina temna točka prireditve, za katero je treba zbrati okoli pol milijona evrov. A kljub kriznim časom in velikim stroškom, za katere še včeraj ni bilo povsem jasno, ali jih bodo v celoti pokrili, Kvas ne pomišlja na vdajo: "Ne, že v ponedeljek imamo prvi sestanek organizacijskega odbora in začenjamo priprave na naslednjo tekmo za svetovni pokal, ki jo bomo gostili aprila prihodnje leto. Takrat bodo tudi naši tekmovalci imeli priložnost, da izboljšajo trenutne rezultate."
Četudi je ciljna tribuna bolj ali manj samevala, četudi štirim Slovencem v finalnih vožnjah ni šlo najbolje, to še ni pomenilo, da navijačev včeraj pod Pohorjem ni bilo. "Mi smo se primorani držati predpisov, zaradi katerih smo bili pri obisku tekme omejeni na 500 ljudi. A nikomur nismo mogli preprečiti, da bi si najboljše gorske kolesarje na svetu ogledal višje ob progi," nam je včeraj razlagala Petra Hercog, še en pomemben člen organizacijskega odbora tekme v Mariboru.
Več kot tisoč Mariborčanov se je včeraj odločilo, da bodo kolesarje spodbujali ob progi. Hrano in pijačo so si stregli iz nahrbtnikov, saj so gostilne pod Pohorjem od sobote zaprte. "Tu ob Rock 'n' Rollu resda ni običajne gneče, nekaj pa se nas je vseeno zbralo," je v cilj med tekmo poročal predstavnik skupine amaterskih gorskih kolesarjev, ki so hkrati z navijanjem budno preučevali tehnike vožnje, ki jih uporabljajo najboljši. Nekoliko nižje v gozdu je nastopajoče spodbujala skupina, ki je poleg zvočnika gor v hrib zvlekla tudi motorne žage. Hrup je bilo slišati daleč dol v Radvanje, kjer so zmotili popoldanski počitek prebivalcev običajno mirnega elitnega naselja.
Glede na prejšnja leta, tradicija tukaj sega vse do leta 1991, pa je letošnja dirka gorskih kolesarjev kljub opisanemu minila brez običajne podpore občinstva. "Ne upam niti pomisliti, koliko ljudi bi bilo ob od sonca obsijani progi, če ne bi bilo ukrepov," je v cilju 2018 metrov dolge proge razmišljal Iztok Kvas. Proga je nedvomno zanimiva, saj je v celoti speljana po naravnem terenu, polnem blata, korenin in skal, na njej tekmovalci na posameznih odsekih presegajo hitrosti 50 kilometrov na uro. Na izpostavljenih predelih je spremljanje kolesarjev res dogodek; še najbolj dolgočasno je morda opazovanje tekme v cilju, na velikem ekranu. To si je ne nazadnje mogoče privoščiti tudi doma na kavču, saj je tekmo v živo prenašala tudi nacionalna televizija.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
