(KOMENTAR) Polet ambicij

Zlato na olimpijskih igrah in svetovnem prvenstvu, četverna zmaga, šest različnih tekmovalcev na odru za zmagovalce, še pokal narodov bi jim pripadel, če bi bila kakšna tekma več. Slovenski skakalci so v tej sezoni spisali zgodovino. Resda smo pred leti že videli totalno prevlado Petra Prevca, a letos smo bili priča dominaciji moštva, kakršne v moderni dobi še ni bilo; četverna zmaga na posamični tekmi in slavje z več kot 100 točkami prednosti na ekipni.

O čem takem trenerski začetnik niti sanjati ni upal, ko je prevzel ekipo po debaklu na domačem SP pred 15 meseci. A izkazalo se je, da takrat grajani sistem deluje; Slovenija ima toliko znanja, da imamo glavnega trenerja v še petih reprezentancah (Bolgarija, Turčija, Češka, ZDA in Kanada), toliko tekmovalcev, da mora edina med velesilami za državno prvenstvo organizirati kvalifikacije, toliko inovacij, da se morajo gospodarsko veliko močnejši Severnjaki (zaradi Slatnarjevih vezi) pritoževati, v Planici takšno infrastrukturo, da jo mnogi označujejo za najboljšo na svetu, in takšne navijače, da nam jih vsi zavidajo.

Ko iz 20.000 grl ponosno, v en glas in brez glasbene spremljave zadoni himna, je jasno, da je šport povezovalni element pogosto razklane nacije. In četudi je Planica zavoljo nacionalnega športa zibelka Slovenstva, uspehi niso prišli čez noč. Tam, kjer se skače od leta 1934, je bilo treba čakati skoraj 50 let (1983, Primož Ulaga) na prvo zmago. V zadnjem desetletju so postale že skoraj tako samoumevne, da morajo celo za najvišja cilje vzgojeni športniki krotiti apetite javnosti.

Ne le fantje, morda še bolj so nas letos razvajala dekleta in prehitela kolege v lovu na nagrado, ki je Sloveniji še edina manjkala - pokal narodov. V zadnjem letu so osvojila še kristalni globus, naslov svetovne prvakinje in olimpijski zlati medalji. Z enakopravnim vključevanjem deklet v še vedno neenakopravno različico tega športa smo Slovenci ne nazadnje našli tudi tržno nišo, ki ne le, da uspehe zagotavlja zdaj, ampak jih bo še nekaj časa - ne pozabimo, pod radarjem javnosti je odletel podatek, da imamo tudi mladinski svetovni prvakinjo in podprvakinjo.

A ne smemo se slepiti; tako kot nam v Sloveniji ni kaj prida mar za hitrostno drsanje, kriket ali bejzbol, so tudi vrhunski smučarski skoki omejeni na par sicer bogatejših držav. Ker dominacija brez pravega rivalstva ne generira visoke globalne gledanosti - v formuli ena zaradi tega vsakih nekaj let spreminjajo dirkalnike -, sploh če prevladujejo tekmovalci z manjšega trga, so možnosti za razvoj in dober zaslužek omejene. Prodajalci medijskih pravic so Prevčevo sezono 2015/16 označili za eno najmanj gledanih, letos je bilo treba napeti vse moči, da bi nemški ZDF prenašal vsaj drugo serijo s prve silvestrske turneje na Ljubnem.

Čeprav se prva zaslužkarica pri dekletih Nika Križnar (letos je prebila magično mejo 100.000 evrov) uvršča na rob moške deseterice, se razlike med spoloma še vedno štejejo v desetkratnikih. To je na vrhu triumfalne ženske reprezentance že sprožilo prva trenja. A prav relativno nizki zaslužki v smučarskih skokih na splošno še bolj redčijo slovensko konkurenco z višjim standardom. Dolgoletno mučenje brez vrhunskih rezultatov se Nordijcem, Nemcem in Avstrijcem preprosto ne izplača. Še ena slovenska prednost v svetu, kjer se vse začne in konča pri denarju. Tudi kak uvodnik.