Narobe svet: Nad tuje politične sovražnike z - lastnimi

Prav na tistem stadionu, Gerlandu, kjer si je 10. avgusta 1999 NK Maribor z 1:0 proti Lyonu tlakoval pot do zgodovinske prve uvrstitve v ligo prvakov, se je Iran leto poprej dokopal do podobno senzacionalne zmage. Pod vodstvom novega selektorja Jalala Talebija, ki so ga Iranci našli v Silicijevi dolini, kjer je vodil vegansko restavracijo in treniral nogometno selekcijo lokalnega kolidža, so na SP z 2:1 premagali politične sovražnike, ZDA. Da je za to pravico poskrbel sam bog, je ob evforiji sklenil Talebi, milijoni Irancev pa so še dolgo proslavljali to zmago, pa čeprav se njihova reprezentanca kasneje ni prebila iz skupine.

Na letošnjem prvenstvu je žreb Irance združil s kar tremi osovraženimi narodi - Američani, Angleži in Valižani. A ne Talebi ne napadalec iz slovite generacije 1998 Ali Daei, ki si je do Cristiana Ronalda lastil absolutni rekord 109 golov za kakšno reprezentanco, ne druga iranska ikona Ali Karimi, čigar imetje v Iranu je zaradi protivladnih izjav blokirano, v minulih dneh niso želeli dajati izjav o nogometu. "Zdaj ni čas za to," so skoraj v en glas zatrjevali. Razlog: represija iranskega režima nad lastnim narodom in številni protesti v državi. Tri mesece po smrti 22-letne Mahse Amini, ki jo je zaradi nenošenja hidžaba moralna policija domnevno pretepla do smrti, se je protestu pridružila tudi iranska reprezentanca oziroma "Team melli", kar pomeni "ekipa, ki predstavlja narod". Nekaj podobnega je poskusila tudi športna plezalka Elnaz Rekabi na tekmi v Južni Koreji, ko si je pred tekmo "pozabila nadeti" naglavno ruto, za kar se je morala po povratku v domovino opravičevati, nato pa naj bi se bila znašla v hišnem priporu. No, ko protest izrazi 20-erica izjemno priljubljenih nogometašev, je to veliko hujši udarec avtoritativnemu režimu.

Nogomet je namreč v Iranu zelo priljubljen. Na teheranskih derbijih med Persepolisom in Estaghlalom se zbere 100.000 gledalcev - a to brez žensk, za katere se menda ne spodobi biti na tribunah, prepojenih s kletvicami in nasiljem. No, nekatere vseeno pridejo in tvegajo zaporno kazen, tudi iranske oblasti pa pod pritiskom mednarodnih skupnosti tu in tam dopušča kakšne izjeme. "Za pravice žensk sem pripravljen tudi žrtvovati mesto v reprezentanci," je napadalec Bayerja Sardar Azmoun sporočil iranskemu nogometnemu in političnemu vrhu, zgledu je sledilo nekaj reprezentančnih soigralcev. Tudi zato so na pripravljalni tekmi v Avstriji proti Senegalu na igrišče pritekli v črnih jaknah, medtem ko je njihova nogometna zveza na vsak način želela preprečiti prisotnost gledalcev na tribunah. Zdaj iransko oblast skrbi, da bi jo nogometaši lahko zagodli pred svetovnim avditorijem, in to, ironično, na tekmah proti političnim sovražnikom, ki so nekoč služili za utrjevanje protizahodne agende in domače politične moči. Kako se stvari obrnejo ...

Danes na SP, skupina A: 17.00 Nizozemska - Senegal; skupina B: 14.00 Iran - Anglija; 20.00 ZDA - Wales.