(POGOVOR) Branko Šarenac: Kdor na igrišču obleži, zagotovo ne zbeži

Branko Šarenac je eden od legendarnih nogometašev Maribora. Klubsko majico je v dveh obdobjih nosil osem let, za vijoličaste je odigral 226 tekem, kar ga uvršča na 25. mesto na lestvici vseh nogometašev, ki so zaigrali za klub iz Ljudskega vrta. Bil je tudi kapetan vijoličastih.

Rodil se je 25. julija 1956 v kraju Bačko Novo Selo v Vojvodini. Obiskoval je vojaško gimnazijo v Beogradu in igral za pionirje Partizana. Ko je zapustil vojaško šolo, se je vrnil domov in eno leto igral za Bačko iz Bačke Palanke v tedanji drugi ligi zahod. "Takratni trener Bačke Zorko Hlavać je prevzel treniranje NK Maribor in me povabil v Maribor. Bil sem na pripravah v Mariboru, a nisem dobil izpisnice iz Bačke, ker naj bi bili vodilni možje kluba jezni na Hlavaća, ker jih je zapustil, zato pa tudi name. Hlavać me je tedaj priporočil hrvaškemu tretjeligašu Belišću in zanj sem igral v sezoni 1974/75, leta 1975 sem se vrnil v Maribor, ko je izpadel iz druge jugoslovanske lige v slovensko; prvo tekmo v vijoličasti majici sem odigral avgusta tistega leta v Izoli. Po treh sezonah v Mariboru sem dobil povabili za nadaljevanje nogometne poti iz Dinama in Osijeka, sprejel sem slednje in poleti 1978 prestopil v Osijek," je del svoje nogometne poti opisal Branko Šarenac. Toda po nekaj mesecih se je odločil, da bo zapustil klub iz Slavonije.

"Klub ni poravnaval denarnih obveznosti iz pogodbe, zato sem jo prekinil, prestopil k ljubljanski Olimpiji in zanjo v prvi jugoslovanski ligi igral štiri sezone. Leta 1984, ko je Olimpija po 19 letih igranja v elitni jugoslovanski ligi izpadla iz nje, sem poleti spet prišel v NK Maribor, ki ga je vodil trenerski dvojec Zorko Hlavać-Vojislav Simeunović. Junija 1989 sem s pokalno tekmo med Središčem in Mariborom končal nogometno pot," je razložil Šarenac, ki je igral tudi za olimpijsko reprezentanco Jugoslavije.

Robusten, visok in oster

Šarencu so ostale v spominu številne tekme, ki jih je igral za NK Maribor. "Nekatere v prijetnem spominu, druge v manj prijetnem. Na srečanjih nekdanjih nogometašev Maribora se običajno spominjamo prijetnih trenutkov. Vijoličasto majico sem nosil s ponosom, mesto Maribor mi je priraslo k srcu, spoznal sem veliko prijaznih ljudi, se družil z večino nogometašev, ki so bili moji soigralci, in to je bil tudi razlog, da sem po končani nogometni poti ostal tu," je odločitev, zakaj živi v mestu ob Dravi, pojasnil Šarenac, robustni, 191 centimetrov visoki nekdanji srednji krilec, ki je bil znan kot zelo oster igralec; v nogometnem žargonu so za takšne rekli, da so ostri kot britev. "Res sem bil oster, bil sem visok in težak in to je bila prednost, ki mi je omogočala, da sem iz dvobojev praviloma izšel kot zmagovalec. Drži, da sem bil kdaj pa kdaj preoster, a nikoli nisem šel v dvoboj z namero, da poškodujem igralca. Vselej sem se držal reka, znanega med nogometaši, da kdor leži, ne beži."

Kratka trenerska pot

Ker Šaro, kot ga kličejo nekdanji soigralci in prijatelji, ni mogel brez nogometa, je do leta 1997 igral v avstrijskih nižjeligaških klubih. Tedaj je na njegov naslov prispelo povabilo iz Ljudskega vrta, da postane pomočnik trenerja Maribora Bojana Prašnikarja. "Kdo pa takega vabila ne bi sprejel! Bilo mi je v čast, da se je klub spomnil name, da je v meni prepoznal nekoga, ki mu lahko pomaga," je dejal Šarenac. Toda njegova trenerska pot v Ljudskem vrtu se je hitro končala. Na prvenstveni tekmi prve slovenske lige 9. novembra v Ljudskem vrtu med Mariborom Teatanicom in Muro, ki se je končala z zmago Sobočanov 3:1, je po koncu tekme prisolil zaušnico sodniku Darku Horvatu z Vrhnike. Po tekmi so sodnike s stadiona odpeljali s policijskim vozilom. "Sodil je škandalozno, oškodoval je našo ekipo, bil sem razburjen, nisem mogel brzdati živcev, in zgodilo se je, kar se je. Vem, da tega ne bi smel storiti, in mi je bilo takoj žal, a kaj, ko se nisem mogel zadržati," pravi Šarenac, ki trenerske poti ni niti prav začel, ko jo je moral končati.

Obakrat se je zgodilo novembra

Po tekmi med Mariborom in Muro disciplinski sodnik Nogometne zveze Slovenije Jernej Klarič ni bil milosten pri kaznovanju Šarenca, skupili so jo tudi nekateri mariborski nogometaši, prav tako trener Prašnikar in klub. Disciplinski sodnik je Branku Šarencu za pet let prepovedal kakršnokoli aktivnost v nogometu. Marinka Šarkezija, ki je protestiral pri sodniku, ko je ta dosodil enajstmetrovko za Muro, se z ramenom zaletel vanj in bil izključen, je doletela desetmesečna prepoved igranja. Oskar Drobne, izključen zaradi grobega starta, je dobil osemmesečno prepoved igranja. Žikica Vuksanović, ki je grobo startal na igralca Mure, sicer ni bil izključen, a se je disciplinski sodnik na podlagi televizijskega posnetka odločil za sedemmesečno prepoved igranja. Denarno sta bila kaznovana Nastja Čeh in Bojan Prašnikar, NK Maribor pa je doletela prepoved igranja treh tekem v Ljudskem vrtu.

To je bila za NK Maribor druga kazen s prepovedjo igranja domačih tekem; prvič se je to zgodilo po izgredih navijačev po tekmi druge jugoslovanske lige med Mariborom in Famosom iz Hrasnice (rezultat je bil 1:0) 11. novembra 1962. Po njej je 14. novembra tajništvo za notranje zadeve v Mariboru izdalo odločbo, da NK Maribor od 14. do 30. novembra ne sme igrati tekem v Ljudskem vrtu; 22. novembra je iz Beograda prišla odločba disciplinskega sodišča Nogometne zveze Jugoslavije, po kateri NK Maribor v Ljudskem vrtu ne sme igrati tekem dva meseca.

NK Maribor se je na kazni disciplinskega sodnika pritožil, 24. novembra 1997 je pritožbe obravnavala komisija za prekrške pri Nogometni zvezi Slovenije, znižala kazen Šarkeziju z desetih mesecev neigranja na šest, Vuksanoviću s sedmih na šest, druge kazni pa so ostale takšne, kot jih je določil disciplinski sodnik.

Rumenih in rdečih kartonov ni štel

Naš sogovornik se rad spominja let, ki jih je preživel v majici NK Maribor, ko je moštvo igralo bodisi v drugi jugoslovanski ali slovenski ligi. "To so bila moja najlepša nogometna leta. Tekme v Ljudskem vrtu so bile pravi nogometni praznik, privabljale so številne navijače in tako vročih in zvestih navijačev, kot jih je imel in jih še ima Maribor, v Sloveniji nima noben klub. Igra je bila kakovostna, tekme pa zanimive," pove Šarenac. "Večina mi jih je ostala v prijetnem spominu, nekatere v manj prijetnem. Ker sem veljal za ostrega branilca, mi sodniki niso prizanašali, dobil sem veliko kartonov, koliko je bilo rumenih in koliko rdečih, nisem štel. V nekdanji Jugoslaviji je bilo veliko odličnih nogometašev, zlasti napadalcev, proti katerim sem igral. Bili so spretni, hitri in nepredvidljivi. Kdo se ne bi spomnil Duška Bajevića, Dušana Savića, Ivice Šurjaka, Safeta Sušića, Vahida Halilhodžića, Darka Pančeva, Slaviše Žungula in še bi lahko našteval. Težko jih je bilo ustaviti. Če ni šlo drugače, s prekrškom, velikokrat je zato sledil karton," razloži Šaro. Tudi enega avtogola se posebej spomni. "Na tekmi v Beogradu med Crveno zvezdo in Olimpijo sem pri rezultatu 1:1 v zadnjih sekundah z avtogolom podaril zmago gostiteljem. "

Stike ohranjajo

Da spomini na leta, ki so jih preživeli v vijoličasti majici, ne bi utonili v pozabo, se nekdanji nogometaši Maribora redno srečujejo. "Veliko smo se družili tudi v letih, ko smo bili soigralci. Tega med sedanjimi nogometaši Maribora ne opažam. Danes se družijo s telefonom in računalnikom, ki sta njihova najboljša prijatelja. Mi smo po vsakem treningu ali tekmi zavili v kakšno restavracijo, kaj pojedli in spili - in se lepo imeli. Družili smo se domala vsak dan in utrjevali prijateljstvo, kar je bilo dobro tudi za medsebojno razumevanja na igrišču. V mestu smo bili zelo spoštovani, na vsakem koraku nas je kdo pozdravil. V čast mi je bilo igrati s Tomislavom Prosenom, Milanom Arnejčičem, Brankom Horjakom, Zvonkom Breberjem pa že pokojnima Mladenom Kranjcem in Herbertom Vabičem, samimi legendami kluba. Tudi sedaj se družimo, največkrat na tekmah Maribora v Ljudskem vrtu.

Dela v lokalu mu ne zmanjka

Za Šarenca je bila kazen, ki ga je doletela leta 1997, hud udarec, kajti ni več mogel početi tistega, kar je v življenju najraje počel. "Nogomet je bil moja ljubezen. Da bi vsaj delno potešil slo po njem, sem prevzel treniranje nekaterih klubov, denimo Pohorja iz Ruš, Gerečje vasi in Kovinarja, tekme pa sem, zaradi suspenza, spremljal med gledalci. Leta 2003 sva z ženo Jelko v Bresternici zgradila gostinski lokal in od tedaj sem le še spremljevalec nogometnih dogodkov. Posel nama gre dobro, zadovoljna sva. Lokal ni odprt vsak dan, ampak le, ko se najavijo gostje, običajno ob koncu tedna. Žena dela v kuhinji, jaz največkrat pečem na žaru na prostem. Lokal imava v mirnem okolju, ob njem je travnik, na katerem se lahko igrajo otroci. Kadar se najavi večja skupina, si priskrbiva pomoč pri delu. Nekateri gostje stalno prihajajo k nam," pojasni Šarenac.

"Vsako leto enkrat ali dvakrat se pri meni srečamo nekdanji soigralci v NK Maribor. Srečanja so vselej zanimiva, minevajo v obujanju spominov na leta, ki smo jih preživeli v vijoličasti majici, šaljivih zgodb je v izobilju, razpravljamo tudi o najnovejših nogometnih dogodkih, te pa premlevamo tudi na tekmah vijoličastih v Ljudskem vrtu."

Naslov se bo vrnil v Maribor

Šarenac se je dotaknil tudi primerjave med igro v njegovih nogometnih letih in sedanjo. "Vsak čas prinese svoje. Danes je preveč atletike, nogometaši trenirajo dan in noč, mi smo vadili manj. Po tekmi smo imeli prost dan, živeli smo bolj sproščeno. Igrali smo tehnično dovršen nogomet, ki je bil gledljiv, gledalci so uživali, za sedanjega tega ne morem reči. Danes je v ospredju denar, nogometaši se pehajo za čim večji zaslužek. V mojih letih je bilo denarja veliko manj, a sem bil zadovoljen s tem, kar sem zaslužil," razloži. Nato pa še ošvrkne klubsko kadrovsko politiko. "V NK Maribor so v preteklih letih vzgojili veliko dobrih nogometašev, a v zadnjih petih, šestih letih niti eden ni izkusil igre v prvem moštvu. Številni nadarjeni so morali na posojo v druge klube, nekateri med njimi so se vrnili, a v Ljudskem vrtu niso dočakali razcveta. V NK Maribor se je zelo težko prebiti v člansko ekipo. Sem prihajajo najboljši nogometaši iz drugih slovenskih klubov, kjer so bili glavni, a v ekipi Maribora to ne morejo biti, ker že ima svoje zvezdnike. Zato se nekateri izgubijo. Tudi dovolj potrpežljivi niso, morali bi počakati na priložnost, ko bi jo dobili, pa bi jo morali zagrabiti z obema rokama," meni Šarenac, ki redno obiskuje tekme v Ljudskem vrtu.

"Letošnje prvenstvo bo zelo zanimivo. Kandidati za naslov prvaka so Maribor, Olimpija in Mura." Po njegovem tekma brez gledalcev ni tekma, a kaj, ko se je vmešal koronavirus. "Pri tem je najbolj prizadet Maribor, saj je ostal brez armade bučnih navijačev. Kljub temu verjamem, da bodo vijoličasti naslov že to sezono vrnili v Maribor," je prepričan Branko Šarenac.