(POGOVOR) Vinko Polončič: Če bi bila Pogačar in Roglič najboljša na teniški ATP-lestvici, bi bilo čisto drugače

Na kolesu ali ob njem je skoraj vse življenje, izjema so le leta, ko je dirkal na relijih. Vinko Polončič je bil v 80-ih letih prvi slovenski poklicni kolesar, zdaj je že dolga leta v trenerskih vodah. Svoje izkušnje in znanje 63-letnik prenaša na hrvaške kolesarje, se pa navdušuje nad slovenskimi. Trenutno nad Primožem Rogličem, ki po njegovem mnenju pelje naproti svoji drugi zmagi na dirki po Španiji, čeprav je včeraj izgubil majico vodilnega. "Mislim, da bo v kronometru rešil situacijo," je optimističen 63-letni Ljubljančan. "Ta etapa je bila malo prestrma za Rogliča. To so ekstremni nakloni, čez 20 odstotkov. Bolj mu ustrezajo daljši in položnejši vzponi, da pride do izraza vzdržljivost. Je pa odlično odpeljal, tudi ekipa odlično dela. Verjamem, da bo to dirko dobil. Upam, da ne bo slabega vremena, ki mu po mojem ne ustreza."

Ste presenečeni, da po le mesecu premora po dirki po Franciji, pa tudi vmes je dirkal, spet blesti na tritedenski dirki?

"On je fenomen, ne moreš verjeti, kar je človek naredil v manj kot desetih letih. Praktično brez kolesarske šole, ki obstaja od mlajših dečkov do mladincev. Avtomatično je preskočil od dobrega rekreativca v elitno kolesarstvo, zahvala vsem v Adrii, da so ga sprejeli. Že v dveh, treh letih je pokazal, iz kakšnega testa je."

Letos smo lahko uživali ob številnih slovenskih uspehih; zdi se, da sta Roglič in Tadej Pogačar dvignila tudi druge, Jan Tratnik je denimo dobil etapo na Giru ...

"Mi smo svetovna velesila. Imamo najboljša na svetovnih lestvicah, ampak v ozadju se nam pa vse podira. Pred par dnevi sem se pogovarjal s kolesarskimi delavci v Sloveniji - v ozadju nimamo nič. Vprašanje je, kakšna bo prihodnost v Savi, Rogu, Adrii, v mladinskih kategorijah nihče ne izstopa, imamo slabo povprečje. Od tega, kar naši fantje dokazujejo na največjih dirkah na svetu, Slovenija dobi le popularizacijo, finančno, kar je najbolj pomembno, pa zelo malo ali nič. Če bi bila Pogačar in Roglič najboljša na teniški ATP-lestvici, bi bilo čisto drugače. Mislim, da bi morala pristopiti država, ker gre tu za veliko reklamo, in še kdo drug. Ampak takšna je situacija, denarja ni, vsak je pri nekem svojem koritu, zato ni tako, kot bi lahko bilo. Saj imamo ogromno podmladka po manjših klubih, ampak pri članski kategoriji se zalomi, ker je kolesarstvo drag šport."

Slovenci smo že prej imeli bronasto medaljo s svetovnega prvenstva po zaslugi Andreja Hauptmana, vendar bo Roglič zapisan v zgodovino kot prvi, ki je prišel v svetovni vrh, Pogačar pa takoj za njim. Kakšen je domet mladeniča iz Komende, je kolesar naslednjega desetletja?

"Ja, mislim, da bo krojil svetovni vrh. Kako se bo izšlo, je težko napovedati, kajti majhna nezbranost, napaka, padec te stane cele dirke. Verjetno bo vedno v ožjem krogu favoritov, ker je sposoben. Ima pa tudi Roglič še veliko pred sabo, ni kolesarsko iztrošen, dirka lahko še šest, osem let. Za kolesarstvo je to pomembno."

Kateremu dosežku bi dali prednost, zmagi na Touru ali na svetovnem prvenstvu?

"Tour je zagotovo prestižen, ampak o njem pišejo nekaj dni, o svetovnem prvenstvu pa non stop in z mavrično majico si vedno na cesti. Imidž je večji, je pa zagotovo največji Tour."

Tudi vi boste v zgodovini slovenskega kolesarstva zapisani kot prvi - bili ste prvi slovenski profesionalec. Ko ste povedali, da boste šli med mednje, so se vam nekateri menda posmehovali, češ, kaj si pa Polončič misli.

"Točno to je bilo, ampak vztrajal sem in uspel. Ko se mi je ponudila priložnost za profesionalno ekipo, bi šel tudi zastonj. V bivši državi je bil sistem drugačen, profesionalci so bili ena kategorija, amaterji druga. Moral bi iti že po olimpijskih igrah leta 1980, vse sem imel dogovorjeno, ampak nisem znal dosti italijansko. Malo so me še ovirali v klubu, malo na zvezi v Beogradu. Se je pa moja želja uresničila leta 1983."

Niste pa imeli v klubu neke vodilne vloge, bolj ste bili vodonoša, pomagali ste njihovim najboljšim. Italija je bila takrat velesila, tudi najboljša oprema je bila njihova. Kljub temu ste se na nekaj dirkah prebili v ospredje. Kako vam je uspelo?

"V etapi dirke Giro di Puglia sem bil drugi, vodilni pa so rekli, da si tega ne morem privoščiti, ker nisem prišel za rezultate, ampak za vodonošo. Imel sem nekaj opaznih rezultatov, dvakrat sem odpeljal Giro. Mislim, da sem v prvem letu vozil malo preveč dirk in se iztrošil. Čez zimo se malo regeneriraš, ampak ker se že kmalu po koncu začneš pripravljati na naslednjo sezono, te potem zmanjka."

Koliko je takrat znašala plača?

"Minimalna plača, ki jo je moral dobiti kolesar, je bila dvanajst milijonov lir, kar je bilo v primerjavi z našo bivšo državo kakšnih štiri, pet plač. Potem se je še vsak nekaj zase dogovoril, nekaj je bilo tudi na črno ... Mislim, da je danes minimum v svetovni seriji okrog 40, 50 tisoč evrov letno. V mojih časih so bile dobre nagrade, od mojega kluba Malvor Bottechia smo dobili specialno nagrado tri milijone lir za etapno zmago na Giru. Nagrade so se seveda delile, 20 odstotkov so dobili osebje in mehaniki, preostalo pa se je šlo po istem ključu med kolesarje. Pred leti, ko je bil Peugeot sponzor cele dirke Tour de France, je bila etapna zmaga peugeot 205, če je bila težja etapa, pa so dali 309."

Kako pa je zveza sprejela vašo odločitev, je postavljala kakšne ovire, starostne omejitve ni bilo?

"Najprej so govorili, da moram dopolniti 28 let, pa sem jim rekel, da me takrat nihče več ne bo vzel. Težko sem dobil dovoljenje, moral sem se potruditi. Bil pa je drugi problem, ker je bila Jugoslavija članica samo amaterske zveze in mi mednarodna ni mogla avtomatično dati licence. Bile so kar težave, enkrat niso prevedli v francoščino, nekdo se je pozabil podpisati ... Dogajale so se stvari, ki so motile zahodni svet."

Kako pa je odmevalo pri zvezi osmo mesto, ki ste ga s Kranjčanoma Bojanom Ropretom in Bojanom Udovičem ter Puljčanom Brunom Bulićem dosegli na 100-kilometrskem olimpijskem kronometru leta 1980 v Moskvi?

"Dobili smo zahtevo, da moram na prvenstvu v Kranju postati balkanski prvaki. Trenirati smo začeli februarja. Takrat je bilo nepojmljivo, da lahko premagamo Bolgare, ker so nas vsakič dobili za tri, štiri minute. S pomočjo Hvastija in Koprivnjaka smo s trdim delom uspeli in imeli celo tretji čas na svetu in to pod dvema urama (1.59:55). Pred nami so bili le še švedski bratje Pettersson in Vzhodni Nemci. V Rusiji nam je pa malo zmanjkalo, šli smo dve uri in sedem, če bi bili v takšni formi, kot smo bili na balkanijadi, bi prišli do medalje."

Precej uspešni ste bili na dirki po Jugoslaviji.

"Samo zmagal nisem, dobil sem etapo in dva dni imel rumeno majico. Bil sem drugi, tretji, četrti, peti in šesti, težko je bilo takrat premagati Ruse."

Kateri svoj dosežek v karieri najbolj cenite?

"Največ je zame dirka v Liechtensteinu, o kateri se zelo malo piše. Za primerjavo, leta 1977 je zmagal Bernard Hinault, 1979. pa Polončič. Amaterji so na tej dirki startali prej, mi profesionalci pa štiri ali pet minut za njimi. Ko smo na enem klancu ujeli to skupino, sem ušel in prišel za 20 sekund pred vsemi solo v cilj. Ne morem reči, da je bila še kakšna pomembna zmaga, sem pa trikrat zmagal okoli Pohorja."

Se je takrat kaj govorilo o dopingu?

"V obdobju mojega dirkanja niso nikogar diskvalificirali, so pa bile na vseh dirkah kontrole. Na samo enem Giru sem bil trikrat na kontroli. Moj direktor se je za glavo prijemal, zakaj ravno mene non stop vlečejo ven, če nisem imel rezultata, saj sem bil uro zadaj. Roke v ogenj ne dam za nobenega, zase vem, da sem bil natur."

Kolesariti ste začeli v Astri in nadaljevali v Rogu, najmočnejša pa je bila v tistem času Sava. So vas kaj vabili v Kranj?

"Vedno je bil dvoboj Rog - Sava, čeprav je bila Sava precej močna, veliko kolesarjev je imela. Priznam, da je bil Ropret dosti boljši, je pa bilo med nama vedno rivalstvo. Moja prednost je bila edino, da sem odšel med profesionalce, on pa ne, čeprav so se o tem pogovarjali. Če si se vrnil v amaterske vode, si moral eno leto pavzirati. Res sem že skoraj prišel v Savo, ampak je Rog ponudil boljše pogoje. Rekli so, da po karieri lahko ostanem pri njih kot trener, in tako se je zgodilo, le tri ali štiri dirke sem še odpeljal."

Bili ste trener tudi v Astri in pri Perutnini.

"Na Ptuju sem bil nekaj časa samo dopisno, ko se je ustvarjal klub. Iz Roga sem šel v Savaprojekt, nato v Astro, zdaj pa sem že 16 let v Kamnu iz Pazina."

Bili pa ste tudi trener v jugoslovanski reprezentanci za kronometer, kar pa se je končalo z vašim odstopom.

"Bil sem selektor za vožnjo na 100 kilometrov. Na sredozemskih igrah v Atenah smo bili, ko je armada napadla Slovenijo. Zveza nam je hotela dati karte za pot Atene-Beograd-Ljubljana. Rekli smo, da nas bodo v Beogradu nekam zaprli in nam prali možgane, ker so nam jih že večer prej ob dveh zjutraj, največ Rajmondu Debevcu, meni in gimnastičnemu trenerju. Zato smo zbrali denar, kupili karte za Dunaj, kjer smo dobili karte za vlak do Celovca. Prespali smo pri slovenskih zamejcih, naslednji dan pa z vlakom odšli v Ljubljano. V Nemčiji je bilo zatem svetovno prvenstvo, ampak nisem več hotel biti jugoslovanski trener."

V Pazinu imate edini profesionalni kolesarski klub na Hrvaškem.

"Z Italijani sodelujemo že enajsto leto. Z ekipo, ki je prišla k nam v Poreč in Umag spomladi na dirko, smo se dogovorili. Nastala je ekipa Meridiana Kamen team, ki nastopa v kontinentalni ligi."

Hrvati imajo odlične športnike v različnih panogah, kolesarji pa ravno niso.

"Kar nekaj velja, gre v slovenske klube, večinoma v Kranj ali v Ljubljano. Vsake toliko časa se pojavi kakšen talent, kot je zdaj Fran Miholjević (sin Vladimirja Miholjevića, nekdanjega hrvaškega profesionalca, ki je član novomeške Adrie Mobil, op. p.), drugače pa je zelo slabo. Zagreb nima niti enega kolesarja. Večinoma jih tarejo finance. Dirk ni, nekaj se dogaja v gorskem kolesarstvu ali pa so to dirkice za začetnike."

Raje imajo igre z žogo kot pa vztrajnostne športe.

"V Istri so bili včasih trije, štirje klubi, ki so pobrali vse medalje na državnih prvenstvih, drugim so pustili samo drobtinice. Vsi so ugasnili, mi imamo le še člansko ekipo. V Istri ni več niti ene dirke razen spomladi za člane. Težko je, starši morajo otroku kupiti kolo in financirati vse drugo, kar veliko stane."

Spremljajo na Hrvaškem največje dirke, zavidajo Slovencem imenitne uspehe?

"Tudi meni čestitajo, čeprav nimam nič pri tem. Spremljajo, so pa to večinoma kolesarski zanesenjaki. Dirka po Hrvaški je veliko naredila za promocijo kolesarstva in države. Letos je ugasnila, vprašanje je, kako bo prihodnje leto. Rekreacija pa je na Hrvaškem izredno močna."

V začetku devetdesetih let ste se ukvarjali tudi z relijem. Še radi hitro vozite?

"Dve leti sem bil voznik, šest pa sovoznik. Najboljše je bilo, ko sem bil sovoznik Jerebu in sva bila državna prvaka z dvokolesnim pogonom. Bila sva tudi na največji dirki, v San Remu, vendar žal odstopila. Adrenalin, ki sem ga pogrešal po kolesarstvu, ko se spuščaš po dolgih klancih, sem doživel v avtu. Ampak to je jama denarja brez dna."

Na kolo še sedete?

"Nisem ga vozil 30 let, morda 25, ko je prvič prišla korona, ker ni bilo drugega početi, pa sem res sedel nanj. Naredil sem po 30, 50 kilometrov, nič posebnega."