Ko se je že zdelo, da prestižna "stotka" po upokojitvi Usaina Bolta počasi izgublja olimpijsko veljavo, je moški tek na sto metrov v Parizu udaril nazaj z vso silo. Ni bil najhitrejši tek, čeprav je prvič - ob regularnem vetru - vseh osem finalistov oddirjalo v cilj v manj kot desetih sekundah. Bil pa je najbolj izenačen. Tako izenačen, da prosto oko ni moglo zaznati zmage Noaha Lylesa in še kakšne druge uvrstitve ne. Za pet tisočink je Američan, ker se je na bolj pravi način vrgel v cilj, premagal Jamajčana Kishaneja Thompsona.
Združene države Amerike, sprinterska velesila - 17 od 30 moških olimpijskih zmag na sto metrov, devet od 22 ženskih -, so nazaj s prvim moškim zlatom po dvajsetih letih. Ameriški pariški dodatek: bronasta medalja Freda Kerleyja. Čeprav je bilo najprej videti, kot da je zmagal Jamajčan, ki je vodil večji del teka. Še Noah Lyles je mislil tako: "Čakali smo, da se na semaforju pojavijo imena in pošteno vam povem, da sem stopil do Thompsona, rekoč ... mislim, da imaš to, frajer."
Končalo pa se je z zmago 27-letnika in z njegovim osebnim rekordom: 9,78 in še štiri tisočinke zraven, ker so jih pač namerili s fotofinišem. Od prvega do osmega mesta je bilo le trinajst stotink razlike. Čas osuplega, razočaranega Thompsona je bil 9,789, čas Kerleyja 9,81. "Take vrste dirka je bila, da je, ko sem se bližal cilju, nekaj v meni reklo, da se moram nagniti naprej. In sem se," je Lyles pojasnjeval, zakaj je njegov trup - video sistem, natančno poravnan s ciljno črto, naredi 2000 sličic na sekundo, za prihod v cilj šteje katerikoli del trupa od prsi do trebuha, roke ne - prvi sekal črto, potem ko se je po povprečni prvi polovici teka prikradel od zadaj.
Lani, ko je postal svetovni prvak na 100 in 200 metrov, je razjaril ameriške košarkarske zvezdnike, ljubitelje NBA in Amerike nasploh. V zanosu je o prvakih NBA, ki si radi rečejo svetovni prvaki, rekel: "Svetovni prvaki česa? Združenih držav? Da ne bo pomote, ljubim ZDA, a to ni svet. Mi atleti smo svet, na svetovnem prvenstvu so skoraj vse države." Svoje prvo pariško zlato - možnost zanj ima še na 200 metrov in v štafeti - je raje pospravil s sporočilom navdiha: "Imam astmo, alergije, disleksijo, dajeta me tesnoba in depresija. A povem vam: to, kar imaš, ne določa tega, kar lahko postaneš. Zakaj ne bi uspelo tudi vam!"
