Devetega novembra 1970, pred 50 leti torej, je bila svetovna javnost na trnih. V Palmi, glavnem mestu največjega od balearskih otokov, Mallorce, se je zbrala elita. Pozno popoldne se je začel sloviti medconski turnir, zadnje rešeto pri določanju kandidatov za svetovno prvenstvo. Na šahovskem prestolu je sedel Boris Spasski, deseti svetovni prvak, nesporni junak druge polovice 60-ih let, ki je leto prej s trona zabrisal na videz nepremagljivega Armenca Tigrana Petrosjana. Slavil je na večini turnirjev, še je bil svež spomin na olimpijado tistega leta v Siegnu, v Nemčiji je Sovjetsko zvezo suvereno vodil do nove zlate kolajne.
Sistem tekmovanj za SP je bil preprost: v zadnje boje se je podalo osem velemojstrov, ki so v medsebojnih dvobojih na izpadanje odločili, kdo bo naslednji prvakov izzivalec. Med to osmerico sta bili dve mesti že oddani: zadnji prvak, natančneje tisti, ki je izgubil zadnji dvoboj za SP (Petrosjan) in zadnji finalist kandidatskih dvobojev (Viktor Korčnoj). Preostala imena naj bi dobili v Palmi - naprej je peljalo prvih šest mest. Toga pravila FIDE so imela še eno varovalko: ker sta med udeleženci že bila dva sovjetska šahista in ker je bil tudi prvak Spasski iz SZ, so lahko nastopili le še štirje. Vsaj dve mesti sta bili tako rezervirani za preostali svet.
Udeležence so države določale po različnih kriterijih, ki pa so morali biti znani vnaprej. Nekaj se jih je lahko uvrstilo neposredno, drugi preko tako imenovanih conskih turnirjev, na katerih so nastopili najboljši iz slabše rangiranih držav. Teoretično se je bilo mogoče na vrh uvrstiti vsakomur. Če bi se pojavil čudežni otrok v eni od neznanih držav, bi moral najprej osvojiti državno prvenstvo, nato kontinentalno, sledila je pot na conski turnir, medconski turnir, pa v dvoboje, vse do zaključnega proti Spasskemu …
Spet se je zapletlo tam, kjer se je vselej, kjer je bilo najbolj zanimivo. Pri Robertu Fischerju, seveda. Legendarni Američan, za mnoge že takrat najboljši, ki je svojo podobo gradil z imenitnimi nastopi, še bolj pa s svojim nenavadnim, nekoliko kavbojskim obnašanjem, je dve leti poprej že drugič obupal in je figurice postavil v kot. Ali za vselej, so se vpraševali njegovi navijači. Še je bil živ spomin na zadnji medconski turnir leta 1967 v Tuniziji, ko je sredi turnirja, čeprav v prepričljivem vodstvu, zaradi nekega tehničnega spora z organizatorji spakiral kovčke in odšel v … šahovsko penzijo! Leta 1970 se je kljub vsemu vrnil, dosegel nekaj lepih turnirskih zmag, blestel na dvoboju med Sovjetsko zvezo in preostankom sveta, kjer je deklasiral Petrosjana. Toda, pozor: ker ni nastopil na ameriškem prvenstvu, so mu bila vrata Palme zaprta. Zaplet so rešili v ZDA, kjer so za primerno odškodnino prepričali madžarskega emigranta Pala Bönka, da mu svoje mesto prepusti. Protesti so deževali, a Američanom je uspelo in tistega 9. novembra zjutraj se je na žrebu številk pojavil tudi Fischer.
Vse drugo je zgodovina. To je bil zadnji turnir Fischerja v življenju, sledilo je le še pet dvobojev. Slavil je z velikanskim naskokom treh točk in pol. Ob tem je dobil zadnjih sedem partij in odprl neverjetni niz 20 zmag nad vrhunskimi velemojstri: po Palmi je s 6:0 dobil prva dva kandidatska dvoboja (proti Marku Tajmanovu in Bentu Larsnu) in prvo partijo finalnega dvoboja s Petrosjanom. Opravil je tudi s Spasskim in znova odšel v šahovsko penzijo, od koder je pokukal le še 20 let kasneje, ko je za velike denarce še enkrat odpihnil Spasskega. Pa si poglejmo, kako je šahiral ameriški genij, še danes za mnoge najboljši šahist vseh časov!
Fischer - Rubinetti, Palma de Mallorca, 1970
1.e4 c5 2.Sf3 d6 3.d4 cd4 4.Sd4 Sf6 5.Sc3 e6 6.Lc4
Variante z razvojem lovca na c4 proti sicilijanki črnega imenujemo po ruskem mojstru Sozinu, čeprav bi jih še bolj upravičeno lahko imenovali po Bobbyju …
6…a6 7.Lb3 b5 8.0-0
Beli hiti z razvojem in se na kmeta e4 ne ozira preveč. Po 8…b4 9.Sa4 Se4 10.f4, z idejo f4-f5 bi zanj dobil čudovito nadomestilo.
8…Lb7 9.Te1 Sbd7
S prejšnjo potezo je beli pripravil trik: 10…b4 11.Sd5!, z močnim napadom, podobno kot v partiji.
10.Lg5 h6 11.Lh4
Moderna teorija še bolj zagovarja jemanje na f6: 11.Lf6 Sf6 12.Df3 in če 12…Le7 13.Le6! fe6 14.Se6, z uničujočim napadom. Zato mora črni čakati z razvojem črnopoljca in poskusiti uiti s kraljem na damino krilo.
11…Sc5
Računalnik zagovarja 11...g5, z nejasno igro.
12.Ld5!
V srce položaja! Beli žrtvuje figuro za odprtje linije e, kjer na smrt čaka črni kralj.
12…ed5 13.ed5 Kd7 14.b4!
Vse gre forsirano.
14…Sa4 15.Sa4 ba4 16.c4
Tega položaja si je želel beli. Dama gre na c4, črni kralj pa, čeprav na videz varno skrit za falango nasprotnikovih kmetov, ne bo dolgo počival.
16…Kc8 17.Da4 Dd7 18.Db3 g5 19.Lg3 Sh5
20.c5!
Otvoritev zaključnega, izredno natančno preračunanega napada.
20…dc5
Kaj pa drugega, grozilo je c5-c6.
21.bc5 Dd5
Ena številnih brezupnih možnosti. Po 21...Ld5 22.Te8! De8 23.Dd5, in če 23…Ta7 24.Df5! Dd7 25.De5, z dvojnim napadom na b8 in h8. Po 21…Lc5 pa 22.Tac1. Sledil je še finale z matom:
22.Te8 Kd7 23.Da4 Lc6 24.Sc6
Lahko bi sledilo še 24…Ke8 25.Te1 Kd7 26.Sa7 in mat ali 24…Dc6 25.Td1, prav tako s hitrim matom. Kakšna živalska moč in energija, ki sta sevali iz vsake Bobbyjeve poteze! 1:0.
