Smučarska sezona v primežu virusa: Navijanje cen zgrešen, tovarištvo preživet koncept

Zastor nad Planico je padel in s tem se je zaključila sezona za še zadnje aktivne zimske športnike. Bila je to pestra zima s kar petimi svetovnimi prvenstvi, tri od njih pa je gostila Slovenija. Že naslednje leto smučarsko družino čakajo zimske olimpijske igre, leto kasneje bo v Planici nordijsko svetovno prvenstvo. Kako bo z gledalci, je še vprašanje. Letos jih ni bilo, sta bila pa lani Planica in Vitranc v zadnjem hipu v celoti odpovedana.

"Takrat si nihče ni predstavljal razsežnosti in trajanja zdravstvene krize. Lahko bi rekli, da odpovedi ne bi bilo treba biti, dogodka bi že takrat lahko organizirali brez gledalcev. A po bitki je lahko biti general. Takrat je bil pogled na vse skupaj bolj drastičen," ocenjuje Enzo Smrekar, predsednik Smučarske zveze Slovenije. "Negativna stran odpovedi tik pred zdajci je, da so stroški že nastali. Po lanskih Vitrancu in Planici smo novo sezono začeli z več kot milijonskim primanjkljajem. Ob tem, da bi ga sanirali, smo morali izpeljati vse programe in tekmovanja ter biti konkurenčni na športnem prizorišču. Seveda pa ni šlo brez dodatnih stroškov. Samo testiranja in zdravstveni protokoli so nas stali milijon evrov - od tega je 400.000 evrov šlo za reprezentance, 600.000 za tekmovanja. Po drugi strani smo imeli popoln izpad dohodkov od vstopnin. Ko pride do večjega izpada dohodkov, se večji del zbranega denarja nameni za delovanje organizacije, viški, namenjeni športnikom, pa so nižji."

Vsi bi imeli, nihče dal

V težkih časih bi si Smrekar želel več posluha države: "Odnos je mačehovski. Letnemu programu športa se nameni 20 milijonov. Te dni so denimo zelo glasni kulturniki, ki dobijo 227 milijonov. Ne pravim, da se mora komu kaj vzeti, le številke dajem v perspektivo." V primerjavi s prejetim naj bi šport generiral veliko korist: "Zimske dogodke iz Slovenije si je letos po televiziji ogledalo pol milijona ljudi. Denimo finale lige prvakov ali nogometnega svetovnega prvenstva si jih ogleda pol manj. Pol milijona ogledov je nemogoče kupiti z oglasom, zato je žalostno, da ne najdemo skupnega jezika z državo ali lokalnim okoljem. Ti jemljejo prireditve kot neki vremenski pojav, ki z zimo samoumevno pride, da se lahko dvigne cena in ima korist. Pa ni tako. Za prireditve je treba veliko vložiti - 1,5 milijona evrov nas je stala kandidatura za SP v nordijskih disciplinah in treba jo je bilo nekajkrat ponoviti."

Ko je treba prirediteljem pomagati, znajo zelo konservativen pristop ubrati tudi mednarodne organizacije, lastnice tekmovanj. "Mednarodna biatlonska zveza IBU je bila še relativno radodarna, mednarodna smučarska FIS precej manj. Njihovo stališče je bilo, da če bi morali vsem pomagati, finančno ne bi zmogli. Organizatorji smo bili zato prepuščeni lastni iznajdljivosti," ugotavlja Smrekar. Marsikatero zagato so reševali entuziastični prostovoljci, a v nedogled tako ne gre: "So srce športa, ki pa je ena od najhitreje rastočih industrijskih panog. Logično je, da se za vloženo delo pričakuje nagrada. Vendarle se kot zveza z devetimi milijoni evrov letnega proračuna merimo s švicarsko, ki razpolaga s 50 milijoni, avstrijsko (60), ameriško ali norveško (po 45) … Kot menedžer v organizaciji moraš vedeti, kdaj je čas za tovarištvo in solidarnost, kdaj pa smo predmet finančnih revizij, plačila davkov. Ne nazadnje moramo tudi generirati denar, namenjen reprezentancam, mladim ..."

Težav ne manjka, uspehov tudi ne

Ta cikel očitno še uspešno deluje. SZS se lahko v minuli sezoni pohvali s šestimi medaljami z nordijskega SP, osmimi z mladinskih SP ter z 38 stopničkami in šestimi zmagami v svetovnem pokalu. "Kar ne ubije, krepi. Očitno bomo iz koronakrize izšli še močnejši," je ponosen direktor SZS Uroš Zupan, ki si poleti ob nastopu funkcije ni predstavljal, kaj ga bo pozimi čakalo. "V zvezi smo delo prilagodili situaciji, vpeljali delo od doma. A ker vsi tako ali drugače prihajamo v stik s športniki, smo bili še bolj pozorni. Na koncu nam je uspelo. Športniki so sezono izpeljali relativno gladko. Seveda so bile okužbe in izpadi tekem, a na SP-jih smo nastopali z najmočnejšimi ekipami."

Vodja panoge za alpsko smučanje Miha Verdnik opozarja, da je bilo izredno težko: "Komaj smo se navadili na ene protokole, že so čez noč prišli drugačni." In ne le to. Gorazd Pogorelčnik, ki vodi panogo smučarskih skokov, ga dopolni: "Protokoli so se močno razlikovali od prizorišča do prizorišča. Naštudirati smo morali vsako tekmo posebej." Je pa mnogokrat prišla prav že pregovorna slovenska organizacija, ki je reševala krizne situacije. "Na SP se nam je zgodil pozitiven primer testa trenerja ženske skakalne reprezentance Zorana Zupančiča. Ker smo prej določili protokol reprezentance - kdo je s kom v sobi, kako hodijo na obroke, kdo s kom trenira, kako se obnašati v garderobi in na skakalnici -, nas je to rešilo, da ni šla cela ekipa z njim v izolacijo, ampak je lahko nastopila in osvojila tri medalje. Lažje nam je bilo prepričati organizatorje SP, pa četudi so nas po šest ur intervjuvali in ugotavljali stike," opisuje Pogorelčnik, ki ga je še en zaplet pričakal pred dobrim tednom dni v Rusiji, ko je Zupančičev test še 26 dni po okužbi znova prikazal pozitiven izvid: "Spet so se pokazale luknje FIS. Kar 48 ur srditih pogovorov je bilo potrebnih, da so dekleta šla na naslednje prizorišče v Čajkovski branit rumeno majico Nike Križnar." Ob vseh teh zapletih pa so tekmovalci vso sezono pogrešali navijače. "Vendarle je drugače, če ti kdo ob progi vpije ali te prosi za avtogram, pa čeprav tu in tam vsakemu kdaj ustreza nekaj miru," je prepričan Verdnik: "Najhuje je bilo na domačih tekmah, ko si tekmovalci želijo doseči najboljše uspehe in si jih podeliti z navijači."

S koncem se delo šele začne

A če nič drugega, so bili televizijski ratingi rekordni. "Vsaj s tega vidika je vse skupaj pozitivno; ko so ljudje doma, očitno šport še bolj spremljajo. Rekordi gledanosti so dober kapital za pogajanja o sponzorskih sredstvih. SZS si 70 odstotkov proračuna zagotovi z njimi," si Zupan že mane roke. Kljub določenim skrbem in manjšim korekcijam pri posameznih sponzorskih vložkih se je v grobem izkazalo, da skupna številka ostaja približno enaka: "Resda imajo nekatera podjetja težave, po drugi strani pa kakšna druga v teh časih prosperirajo. Ob tem nam od 1. januarja stroške testiranj povrne država, kar prej ni bilo načrtovano, nekatere najdražje poti, denimo v ZDA in Azijo, pa smo ob rezanju stroškov tudi odpovedali."

Prav s koncem sezone pa se za športne funkcionarje pravo delo šele začne. "April, maj in junij so najbolj naporni meseci. Marketinške aktivnosti in pogovori s sponzorji so v polnem zamahu, deli se oprema, pripravljamo načrte za naprej … Tudi alpski smučarji, čeprav jih gledalci ne vidijo, izkoriščajo razmere in še ostajajo na snegu. V tem času potekajo državna tekmovanja in treningi, ki jih zaključimo nekje 10. maja. Pogoje, torej sneg, skušamo izkoristiti, dokler se da. Junija in julija to ne bo mogoče," opisuje Verdnik. Pri skakalcih je drugače - že aprila gredo na dopust, priprave začnejo maja. No, v pisarnah pa je enako kot pri alpincih. "Delamo načrte in analize, da ugotovimo, kaj je treba spremeniti, izboljšati," razlaga Pogorelčnik.

Tuji otroci tekmovali, naši sedeli doma

Kakšnih posebnih analiz pa ni potrebnih, da se ugotovi glavna težava te sezone. "Zelo skrb vzbujajoče je stanje pri tekmovalcih pod 15 let. Ukrepi države so bili zelo restriktivni. Težko je zadovoljevati trenažne procese prek videokanalov. Otroci skoraj niso tekmovali, treningi so bili improvizirani. Manko je velik in vse nas skrbi. Luknja se bo enkrat poznala," je pesimističen Pogorelčnik. Verdnik mu pritrjuje: "Čeprav smo upoštevali vse protokole, z mladimi nismo smeli ne trenirati ne tekmovati. Konkurenca v drugih državah pa je. Otroška mednarodna tekmovanja nemoteno potekajo. Tekmovalce smo pa izbirali na podlagi treningov, ki so bili čista improvizacija. Tudi pri alpincih bo to pustilo velike posledice."

Upajmo, da ne že na olimpijskih igrah 2022. "Največja razlika med SZS in drugimi zvezami je, da za športnike skrbimo 365 dni na leto in jih ne selekcioniramo le za posamezne projekte. Tako z njimi ves čas delamo, jih dobro poznamo," pravi Zupan. Z optimizmom je nalezel Verdnika, ki se ambiciozno ozira proti Pekingu: "Imamo več tekmovalcev, ki so sposobni priti do medalje!" Morda to še bolj velja za nordijsko družino, kjer so se tradicionalnim asom, skakalcem, z Anamarijo Lampič pridružile še tekaške ambicije: "Če govorim predvsem z vidika skakalcev - da imamo široko bazo, je dokaz deset tekmovalcev v finalni seriji četrtkove tekme v Planici. In čeprav je vsaka uvrstitev med najboljših deset vrhunski rezultat, vemo, da to ne pomeni veliko. Vemo, kaj šteje. S SP smo prinesli štiri medalje in takšno bero si želimo pridelati tudi na naslednjih velikih tekmovanjih," je pogovor na festivalu Sportech ob robu planiškega dogajanja zaključil Pogorelčnik.