(VAŠ GLAS) Fuzbal do jutra? Vsakič!

Saj ni nič novega, da trenerji radi kdaj malo ... no, posedijo. In ja, nekateri ob tem vržejo karte. Da na pripravah zraven sodi pokušnja lokalne kapljice in grižljajev, se menda tudi razume. Od nekdaj je bilo tako. Na nogometnih pripravah, onih v poletni predsezoni in še bolj na zimskih, je bil trener vedno najpomembnejši gost hotela. Promotor lokalnega turizma. Če so bili gospod trener zadovoljni, se je prihodnjo sezono celo moštvo vrnilo. S trenerjem vred. No, razen trenerjev Olimpije, oni pridejo enkrat, nato jih zamenjajo.

Nič slabega vsa ta leta nismo videli v tem. Trenerji pač ne hodijo spat ob 22. uri, kar je nek mejnik, ko naj bi nogometaši ugasnili luči. Komaj takrat se razvije iskriva debata. Ko se trenerji in predsedniki, finančni in športni direktorji začno obkladati z nogometnimi anekdotami in zajadrajo v preteklost, v kateri so jih pozdravljale polne tribune ali polne blagajne, lahko priprave preložite na naslednje leto, ne le na naslednji dan. Če padejo še karte, strokovni štab to zavije v taktični pogovor. Igra taroka, na primer, gre takole ... Berač! Bojan, a imamo za novega napadalca? Kontra! Ne, Marko, nimamo, bo treba igrati z dvema, ki ju imamo. Sub! Uroš, če pa ima eden dve levi nogi. Mort! Rado, nehaj, špilaj s kartami, ki jih imaš ...

Zato gre kartanje v delovne ure. Še bolj, ker je to nekakšna straža. Tudi nogometaši bi sredi priprav radi ven, zvečer iz hotela, tudi to ni nobena tajna. Ampak kako boš šel ven, ko pa se od omizja, kjer strokovni štab meče vražje podobice, tolče malvazijo, kadi marlboro in obuja spomine na svoje kariere, vidi k vhodu v hotel? Potem fuzbalerji uberejo kontra finto - piksne pira se prinese noter, ne odide ven po njih, na hodniku se postavi straža in je to to. Hja, takšno je življenje, ko se 25, 30 dedcev zbere za teden ali dva. Resda je nogomet vse dražji biznis, a na trenutke je vendarle kot maturantski izlet. In to se je vselej zdelo dokaj naravno.

Kar ni naravno, je obračunavanje, ki se ga te dni gre Olimpija. Da vse ostane v slačilnici, je fraza, ki je v Ljubljani očitno še niso slišali, to mora biti neka finta iz Zahotovih časov. Je že vedel, zakaj. In ne, ni naš namen braniti trenerje. Kdo ve, kaj počne Robert Prosinečki. Ne vemo, ali ga je pri Olimpiji res žgal do štirih zjutraj. Ampak v takem poletju smo, očitno, ko se je slovenska liga odločila za naslovnice časnikov že v poletnem mrtvilu. Neumnost Ognjena Mudrinskega, ki je z otročjega bahanja prešla na resno območje utaje davkov, je že taka. Nogometaši so se od nekdaj radi hvalili, kaj so iztržili v pogajanjih v klubski pisarni. A nekdaj še ni bilo video dokazov. Uh, če bi bili, kaj vse bi prišlo ven. Tako ostane le pri na pol mitu, da je prezident Olimpije, bog mu daj večni mir, dal pištolo na mizo in zaklenil pisarno, dokler Toni Bozgo ni podpisal za zmaje. V Ljudskem vrtu ni bilo treba orožja. Pri NK Maribor ste imeli asa, za katerega se je hodila pogajat mama. In se je predsednik, bog mu daj bolj dostojno penzijo, ustrašil, ko jo je zagledal, kako na kavču pod veliko sliko generacije '99 čaka na trenutek, ko lahko začne šrajati.

Naša prva liga je pred sezono 2022/23, ki se začne čez deset dni, zadostila le eni Zahotovi ideji - naj bo dobro ali slabo, četudi je rumeno in ekscesno, važno je, da je nogomet na naslovnicah. O, ja, uspeva nam. A vse, kar je za tem, da je I. SNL vse bolj liga tujih igralcev, tujih trenerjev in tujih agentov, liga z bore malo gledalci, kaže na to, da smo v slovenskem nogometu na razpotju: nas namesto resne strategije res rešijo le še pikantne zgodbe o ponočnjakih in grebatorjih?