(VAŠ GLAS) Gogi, na pomoč!

Bo, ne bo, bo, ne bo … Dolgo smo ugibali, poslušali namige, a zaman čakali na potrditev. Da nič ne vedo o tem oziroma le toliko kot mi, so nas dva meseca prepričevali v košarkarski zvezi. Njihovo kredibilnost na stran, edino pomembno je, da je besedo - in zarečeni kruh - snedel Gogi! In ker se tovrstnega kruha menda največ poje, narod upa; ne le za eno tekmo, naj se nacionalni heroj vrne kar za Eurobasket! Vendarle je treba braniti zlato.

Najbrž so v prvi vrsti spremenjene osebne okoliščine, natančneje ločitev, pripeljale Dragića do odločitve, ki jo je pet let zavračal - da poletni čas, namenjen družini, počitku, regeneraciji in pripravam na novo NBA-sezono, vsaj delno spet pokloni reprezentanci. Hrustanec je izrabljen, kolena vsako jutro bolijo in treba je narediti kar nekaj aktivacijskih vaj, da lahko koseški zmaj bruha ogenj na igrišču. A očitno je še ostalo nekaj iskrice za reprezentanco, za ekipo, s katero je dosegel večno slavo. In to s statističnim presežkom, 35 točkami v finalu, ki ga je zaradi bolečin predčasno zaključil.

Leta, desetletja smo čakali na tak uspeh, takšnega liderja, takšno reprezentanco. V 90-ih je jedro reprezentance tvorila vrhu Evrope konkurenčna Olimpija, pa so Jure Zdovc, Slavko Kotnik, Jaka Daneu, Boris Gorenc, Marko Tušek in drugi komaj prebijali prag evropske deseterice. Potem smo mislili, da imamo zlato generacijo, z najboljšimi košarkarji evrolige (Jaka Laković, Sani Bečirović, Matjaž Smodiš, Erazem Lorbek) in ne le NBA-jevci, temveč celo NBA-prvaki (Radoslav Nesterović, Beno Udrih, Saša Vujačić). Pa spet ni šlo do medalje. Vselej je zmanjkala ena točka - tako 2007., ko so Grki v dobrih dveh minutah in pol nadoknadili zaostanek 13 točk, kot tudi 2009., ko je v podaljšku polfinala slavila Srbija, v boju za tretje mesto pa za točko spet Grčija.

Proslavljali smo peto mesto na domačem Eurobasketu 2013 - kaj pa bi, ko smo v četrtfinalu naleteli na kasnejše prvake Francoze -, ko je reprezentančno slovo naznanil še poslednji Mohikanec pomensko najimenitnejše generacije, Boštjan Nachbar. Ja, če nam denimo na SP 2006 s štirimi NBA-jevci ni uspelo prilesti do odličja, ni bilo videti razloga, da bi nam to v prihodnje z "le" Dragićem. A košarkarski Batman je dobil svojo desno roko v Robinu, Luki Dončiću, NBA-potencial je postal Vlatko Čačar, nekdanje jedro Olimpije (Jaka Blažič, Klemen Prepelič, Edo Murić, Gašper Vidmar …) je postalo relevantno v najboljših klubih stare celine, naturalizirali smo še Anthonyja Randolpha, in evo - iz države brez medalje smo se prelevili v evropske prvake.

Četudi klubi životarijo, domača liga malodane nikogar ne zanima, v prvoligaški regionalni konkurenci pa je obstala le Olimpija, je slovenska reprezentanca z olimpijskim polfinalom še vedno hit. Tudi brez Gogija. Luka Dončić je medtem upravičil sloves enega najbolj talentiranih košarkarjev na svetu in postal - eden najboljših košarkarjev na svetu. Ne le v evroligo in NBA, svojo čarovnijo je prenesel tudi v reprezentanco - na dveh tekmovanjih jo je zastopal, na obeh je poskrbel za presežek. Večno vprašanje bo ostalo, ali je za olimpijsko medaljo zmanjkal Gogi. A če bosta asa združila moči za kvalifikacijsko tekmo za SP, zakaj ne bi tudi za Eurobasket? Menda se ekipi ni pridružil le zavoljo nekega kvalifikacijskega dvoboja s Hrvati!?

Je pa vprašanje, ali je pri 36 letih to še tisti Gogi, ki se ga spomnimo iz 2017. Leta ne prizanašajo niti največjim. Tudi Michael Jordan in Michael Schumacher, svojčas nepremagljiva asa v svojih športih, po obuditvi karier nista več osvajala lovorik. Gogi svoje sicer ni prekinil, a pričakovati ponovitev uspeha, ki se že v osnovi zdi neponovljiv … No, s čudežnim ne-več-dečkom ob boku pa morda res.