Napovedi o največjem romanju slovenskih navijačev na tuje so se uresničile. Več kot 20.000 Slovenk in Slovencev je varovance Matjaža Keka bodrilo na München Areni, kot se v času Eura 2024 imenuje domovanje Bayerna. Dan pred tekmo je bilo vzdušje v Münchnu bolj zadržano kot pred dnevi v Stuttgartu, saj so se iz Slovenije na Bavarsko številni navijači podali na dan tekme. Od jutra so na Marijinem trgu v središču mesta odmevale slovenske pesmi, toda pred cerkvijo sv. Petra so imeli Slovenci tokrat glasne rivale.
Srbi so bili na ulicah Münchna morda celo glasnejši in bolj vzneseni, prižigali so bakle, polivali pivo in se bodrili. Med številnimi pesmimi je iz zvočnika enega od navijačev v rdečem zadonela tudi "slovenska" skladba Roberta Pešuta Magnifica Pukni zoro. Slovenci pa so jim vrnili z "Kdor ne skače, ni Sloven'c" in drugimi napevi. Tudi nekaj zbadanja je bilo med navijači, izgredov k sreči ne. Če bi do njih prišlo, so bili na trgu pripravljeni tudi nemški policisti. "Luka Dončić je eden od nas," so skandirali Srbi. "Luka Dončić igra za nas," so vrnili Slovenci.
Kranjska klobasa boljša od čevapov
Med Eurom je postal trend, da se navijači simpatično zbadajo tudi na račun kulinarike sodelujočih držav - Albanci so pred Italijani lomili špagete, Avstrijci pred Francozi bageto, eden od Slovencev pa je na plakat v angleščini zapisal "Kranjska klobasa je boljša od čevapov".
Sprehodili smo se tudi po ulicah, kjer je bilo vzdušje bolj umirjeno. V enem od lokalov smo ogovorili razposajeno sedmerico dolgoletnih slovenskih nogometnih delavcev iz vseh koncev države. Kot častni gostje so bili na obračun s Srbijo povabljeni Vojislav Simeunović, Zdenko Verdenik, Rudi Bračič, Herman Arlič, Marjan Lenartič, Igor Bole in Karlo Emeršič. Družno so napovedali zmago Slovencev. "Tukaj smo preko Zveze nogometnih trenerjev Slovenije, pogostili so nas s to tekmo in bivanjem v Münchnu. Smo v velikem pričakovanju, imam intuicijo, da bi se lahko zgodil zgodovinski trenutek, da bi dočakali prvo zmago na evropskem prvenstvu," je najprej dejal Zdenko Verdenik, v devetdesetih slovenski selektor. Si šteje v čast, da je tudi on tlakoval pot slovenskega nogometa do točke, ko reprezentanco na velikem tekmovanju spremlja 20 tisoč ljudi, smo ga vprašali. "Več ali manj smo vsi, ki smo za mizo, dolgoletni nogometni delavci. Posredno imamo tudi mi zasluge za to, imamo pa tudi zasluge za neuspehe. Tokrat upamo na uspeh," je bil razposajen Verdenik.
Znanih obrazov ni manjkalo
Žal se napoved nogometnega strokovnjaka ni uresničila, je pa držalo, kar so napovedovali slovenski navijači - da bodo glasnejši od številnejših Srbov na tribunah, teh naj bi bilo okoli 30 tisoč, ter da bodo ekipo spodbujali skozi celoten dvoboj. Že na poti od Marijinega trga do stadiona so bili Slovenci glasnejši. Vlak do prizorišča je bil znova natrpan, na njem so navijači obeh ekip družno peli "Kako je dobro, videti te opet". Reka ljudi se je vila proti stadionu ob avtocesti, med prisotnimi so bili tudi estradniki, igralec Tadej Toš se denimo ni mogel izogniti oboževalcem, toda s širokim nasmehom si je vzel čas za fotografiranje.
Na stadionu pa Slovencem večji del večurnega dogajanja ni bilo para. "Vau, to je noro," je še pred glasnim petjem himne navdušeno dejala ena od prostovoljk na medijski tribuni in snemala v belo obarvan slovenski C-sektor, kjer so sicer nastanjeni najzvestejši navijači bavarskega ponosa.
Ko je prisotne na tribunah nagovoril Tadej Pogačar, je grmelo. Še glasneje je bilo, ko je Srbe pozdravil Novak Đoković. Toda znova so se oglasili Slovenci. "Če bomo igrali 50 odstotkov tega, kar smo pokazali proti Danski, bomo zmagali," je novinarskemu kolegu Jonu Knezu pod tribunami dejal nekdanji nogometaš Mitja Viler, oblečen v eno od starejših različic dresa Slovenije. "Vi Slovenci pa ste bolj nori, kot sem si mislil," mi je ob vzklikih Slovencev dejal srbski novinarski kolega.
Spet se je zgodil potres
Bolj ko je šla tekma h koncu, manjkrat so se oglasili Srbi. Toda ob koncu obračuna so začutili priložnost, da pomagajo svojemu moštvu. Ko je eden od navijačev Srbije stekel na igrišče, so bili navijači v rdečem nezadovoljni, celo sami so vanj metali povratne kozarce. Večkrat so uradni napovedovalci v različnih jezikih privržence obeh reprezentanc pozivali, naj predmetov ne mečejo na igrišče. V zadnjih minutah je bilo blizu golove črte in avta ob vratih Jana Oblaka že toliko predmetov, da jih nogometaši niti več niso odstranjevali z igrišča.
V vsem kaosu pa so se na koncu bolje znašli Srbi in ob golu za izenačenje začeli prižigati pirotehniko, ena od bakel je pristala tudi na igrišču. Po izenačujočem golu so bili glasnejši Srbi, a so hitro zapustili stadion. Slovenci so počakali, da so jih prišli pozdravit nogometaši, ter Kekovi četi vlili nov zagon z glasnimi vzkliki "Kdor ne skače, ni Sloven'c".
Slovenski navijači so bili po tekmi kljub osvojeni točki poklapani. "Sekunda nas je ločila od raja, spet se nam je zgodil potres, kot pred 24 leti in še kdaj kasneje," je bil razočaran Peter Merc iz okolice Maribora. "Bo pač padla Anglija," je še optimistično dejal.
