(FOTO) Evropski prvak David Rihtarič želi na dirko čez Ameriko

Tudi v teh milih zimskih dneh boste lahko Davida Rihtariča - Rikija srečali na cesti, ko se bo pripravljal za izzive leta 2024. Če bo izpustil trening na prostem, bo 44-letnik na trenažerju pripravljenost vzdrževal v kleti idilične hiše, ki jo je pred kratkim z družino iz nekdanjega vikenda ustvaril v Zgornji Kungoti, kjer z ženo vodita lokal Riki bar. "Če je zunaj nad ničlo, grem na kolo, v teh dneh največkrat na gorsko, ker so ceste spolzke. Sicer pa izberem trenažer, ker obstajajo različne platforme, da lahko treniram, kot bi igral video igro. Kolesarim, pred seboj imam televizor, na katerem je slika ceste," pojasni. S člani ekipe RikiTeam - njegovo društvo deluje 13 let - se lahko skupinsko, prek spletnih povezav, pripravlja s pomočjo virtualnega sveta.

Rihtarič se je sprva 18 let, od četrtega razreda osnovne šole, posvečal atletiki. Začel je v domači osnovni šoli v Benediktu, nadaljeval pa v Atletskem klubu Štajerska. V Večerovem arhivu je najti zapise o njegovih tekaških nastopih - tekmoval je na stadionih, cestah, v gorskih tekih in krosih, tekel maratone. Bil je državni prvak v maratonu, polmaratonu in na deset kilometrov, se udeleževal različnih svetovnih in evropskih prvenstev. Od leta 2001 je zaposlen v vojski, večkrat je bil najboljši športnik Slovenske vojske. Leta 2008 je končal atletsko kariero in se posvetil (ultra)kolesarski. Tistega leta je maraton v Firencah pretekel z odličnim časom dveh ur in 28 minut.

Kolo kupil od Jureta Robiča

In zakaj ultramaratonsko kolesarstvo? "Poznal sem pokojnega Jureta Robiča, ki je prav tako delal v vojski. Spremljal sem ga, skupaj smo hodili na priprave. Ultrakolesar je bil tudi Ivan Župec. Takrat se je začela ultramaratonska Dirka okoli Slovenije (DOS). Dvakrat sem bil v Župčevi spremljevalni ekipi, enkrat celo vodja. Zraven sem bil, ko je Robič v Moravskih Toplicah podiral rekord v 24 urah vožnje. Ultramaratonsko kolesarstvo me je zastrupilo, od Robiča sem kupil kolo in zadal sem si, da januarja 2009 iz atletike preklopim na kolo, čeprav sem bil v maratonu takrat zelo dober. Maja 2009 sem želel dirkati DOS in se vrniti v atletiko. Pripravil sem se, odpeljal dirko brez izkušenj in z žurersko ekipo, zbral kolege, najeli smo avtodom in šli. Bil sem osmi, kar je bilo kar dobro, in potegnilo me je v kolesarstvo," razlaga Rihtarič, ki je leta 2012 na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru diplomiral na temo ekstremni aerobni napor, napisal je biografijo ultramaratonskega kolesarstva.

Na usodnem DOS-u je spoznal Avstrijca, ki je še istega leta organiziral prvo dirko okoli Avstrije (2200 kilometrov). Prijavil se je še na to tekmo in zmagal. "To je bil znak. Ultramaratonsko kolesarstvo me je povsem zagrabilo," se smeji Rihtariču, ki je bil do takrat v atletski reprezentanci vojske, nato pa presedlal v kolesarsko. V Slovenski vojski ni zaposlen v športni enoti, opravlja običajne naloge, pravi pa, da je imel in ima kot reprezentant omogočeno, da hodi na priprave in trenira. Hvaležen je, da mu Slovenska vojska stoji ob strani. "Od novembra delam v Mariboru. Prej sem bil v Celju in velikokrat sem se v službo in nazaj peljal kar s kolesom," pove Riki.

Za Rihtaričem je zelo uspešno tekmovalno leto 2023. "Kar sem si zadal, sem izpeljal. Kljub nekaterim dvomom zaradi financ, saj projekti prinesejo ogromno stroškov. Maja sem tekmoval na Dirki okoli Danske (1600 kilometrov) in zmagal. Postal sem evropski prvak v dvanajsturni vožnji, ko sem prekolesaril 446 kilometrov. Glavni cilj prejšnje sezone je bilo svetovno prvenstvo na Dirki okoli Poljske, to je s 3600 kilometri najdaljša dirka v Evropi. Tam sem bil četrti, kar je dober rezultat, a letos bom imel popravni izpit, startnina je že plačana," pove Rihtarič, ki je v minulih letih nanizal številne uspehe na različnih mednarodnih tekmovanjih. Lani ga ni ustavil niti zlom ključnice, le nekaj kilometrov in treningov manj od načrtovanih je opravil. Na leto s kolesom naredi med 25 tisoč in 30 tisoč kilometri.

Na svetovnem prvenstvu je 3600 kilometrov prekolesaril v osmih dneh in 20 urah. Enkrat na dan je spal v avtodomu, od pol ure do eno uro, vmes je imel še nekaj spancev, ki so trajali do devet minut. "Takrat se usedeš v spremljevalni kombi z očali in čelado, glavo nasloniš nazaj in v sekundi zaspiš. Vedno sem se po sedmih ali devetih minutah sam zbudil in šel naprej," v smehu navrže Rihtarič. "Največji problem na teh dirkah je pomanjkanje spanca. Večine poti ponoči se ne spomnim, voziš v transu. Zahtevno je za spremljevalno ekipo, logistika je zapletena. Z mano je bilo 12 ljudi. Ker je treba za vse te ljudi skrbeti, kuhati, imamo zraven avtodom in kuharja. Ekipa se je menjala na osem ur, toda tudi ko zame skrbi druge ekipa, preostali del nima prosto, ker se morajo premakniti na drugo točko. Tudi oni spijo samo dve, tri ure. Zato je za vsaj 50 odstotkov uspeha zaslužna spremljevalna ekipa, ki te varuje, hrani, oblači, vse to pa delaš na kolesu," razlaga Rihtarič, ki poudarja, da je med napornimi dirkami zelo pomembna njegova prehrana.

"Glava mora biti prava"

Predvsem pa je odločilna mentalna pripravljenost. "Glava mora biti prava. Med dirko se ti v glavi dogaja veliko, včasih bi med postankom, ko poješ tisti topli obrok, najraje obsedel. Takrat je pomembno, da te ekipa takoj pošlje na cesto. Tu smo morda delali napake, obrok sem jedel in se preoblačil do 45 minut, vse pa bi lahko opravil v 15 minutah. Velikokrat je težko. Sprašujem se, zakaj se matram. Vodja ekipe mora biti oster. Na avtu imamo ozvočenje, preko katerega mi spuščajo glasbo, ustreza mi čisto vse, od narodne glasbe do tehna, včasih prisluhnem radijskim poročilom," pove Riki, ki s postanki na dirkah kolesari s približno 25 kilometri na uro.

Rihtarič prihaja v najboljša leta za ultramaratonsko kolesarstvo. Letos ga čaka več tekmovalnih vrhuncev: junija bo branil naslov evropskega prvaka v dvanajsturni vožnji, še pred tem se bo maja podal v Italijo na EP v ultramaratonskem kolesarstvu (800 kilometrov), julija bo tekmoval na SP na Poljskem. "Vojska mi je odobrila ekipo in kritje stroškov za svetovno prvenstvo. To mi veliko pomeni. Sam si tega ne bi mogel privoščiti, čeprav imam sponzorje, katerim sem hvaležen in jih še iščem, a stroškov za drese, kolesa, prehrano, startnine in druge stvari je res veliko," pove. Kaj pa zloglasni RAAM (dirka čez Ameriko)? "RAAM je v načrtu za leto 2025, kar že predstavljam rednim sponzorjem, Slovenski vojski in tistim, ki bi želeli projekt podpreti. To je sveti gral ultrakolesarstva. Želja obstaja že dolgo, zdaj imam ekipo iz vojske (kuhar, mehanik, zdravnik, maser, serviser, logistik ...), ki bi me pri tem lahko primerno podprli," razkrije Rihtarič.