Dočakati sto let so morda sanje marsikaterega človeka, vendar se zdi velikokrat neverjetno ali skoraj čudežno. To je dano Francu Majcnu iz Brunšvika, ki je 23. marca praznoval 100. rojstni dan. Mami Rozi Pauman in očetu Francu, oba sta bila iz Brunšvika, se je rodil na ta datum leta 1924. V družini je bilo dvanajst otrok, od katerih sta dva umrla. Franc, prvorojenec, je dobil ime po očetu. Njegovi bratje so bili Ivan, Tone, Jože in Lojz. Sestre so bile Marija, Roza, Ivanka, Anica, in Nežika. Na vprašanje, kakšni so njegovi spomini na otroštvo, odgovori: "Oh, bilo je težko. Imeli smo kmetijo in dela je bilo veliko. Otroci smo staršem pomagali pri opravilih. Morali smo zgodaj vstati in postoriti v hlevu pri kravah. Imeli smo še kobilo in svinje. Tudi na polju smo delali. Oče je bil strog. Vsega smo se naučili. Starši so pridelke peljali na tržnico v Maribor in tako nekaj zaslužili. Hrana doma je bila preprosta. Radi smo jedli krompir, mlečne juhe, zelje, čebulo, kar smo pridelali doma. Vsi smo jedli iz ene sklede. Meso je bilo samo v nedeljo."
Bili so skromni in zadovoljni s tistim, kar so imeli, še razlaga. "Spali smo v sobi, ker pa je zmanjkalo prostora za vse, smo morali starejši spati na skednju. V šolo sem hodil v Marjeto, imeli smo le tablico s kredo. Spominjam se, da me je učitelj kdaj dal čez kolena in me pošteno natepel. Igrač nismo imeli, sami smo si kaj izdelali. Spomnim se piščalke, ki sem si jo sam naredil. Veliko smo se igrali v gozdu. Mama nam je umrla zelo mlada, stara 42 let. Meni je bilo osemnajst let, najmlajša sestra je imela dve leti."
Ob materini smrti se je zaposlil v Tovarni železniških vozil Boris Kidrič. V Rače se je v vsakem vremenu vozil s kolesom na vlak. Pozimi, ko je bil sneg in mraz, je bilo to še posebno neprijetno. Naredil je tečaj za ključavničarja, si prislužil status udarnika in imel nekatere ugodnosti pri živilskih kartah, ki so jih v tistih časih dobili. V tovarni je oddelal vsa leta za pokojnino in na sodelavce ima lepe spomine.
"Starost je lepa, če imaš ob sebi družino, ki te ima rada in spoštuje"
Ženo Nežiko je spoznal na žegnanju v Marjeti. Poročila sta se 17. januarja 1950. Dom sta si ustvarila pri njenih starših. Še istega leta je privekal na svet prvorojenec Franc in šest let pozneje Dušan. Oba imata družino, tako da ima Franc danes vnukinjo Nino in vnuka Domna. Razveseljujejo ga štirje pravnuki: Iza, Lovro, Marcel in Lore. Vse ima zelo rad in jih ob svečanih dogodkih z veseljem obdari.
Na katero obdobje v življenju ima najlepše spomine in kdaj je bilo najtežje? "Rad se spominjam svoje poroke. Žena je bila prelepa v beli obleki. S sanmi in vpreženimi konji smo se peljali na poročni obred v Slivnico. Veseli del poroke je bil doma. Harmonikar je bil s Podove, kuharica pa iz Prepolj. Imeli smo svoje domače meso. Navada je bila, da so povabljeni prinesli na poroko vsak eno kuro. Veseljačenje je trajalo do jutra." V svojem bogatem življenju se je srečal tudi s številnimi preizkušnjami. Ene so bile lahke, druge težke. Srečen in zadovoljen je, da je znal poiskati poti, ki so ga pripeljale na želene cilje.
Kako čas preživlja danes? "Zjutraj se sam oblečem, telovadim, si pripravim zajtrk. Vsak dan se sprehajam in med potjo zavijem v lokal Jurček, kje se pomenim s sokrajani in zvrnem kakšen kozarček. Potem gledam televizijo, berem Večer. Prinesejo mi tudi revijo Lady, kjer vidim lepe ženske (smeh). Pred dvema letoma sem se še vozil s kolesom. Imam dobre domače, oba sina in snahi Olgo in Slavico. Vse imam urejeno, zelo sem jim hvaležen," izpostavi. Največ mu pomeni prav družina, vesel je, da je v domačem okolju. "Svoboden sem v opravilih, ki jih zmorem, in domači me spodbujajo, ker vedo, da me to krepi," pravi. Mladim svetuje, naj cenijo lepoto in bogastvo življenja: "Sem dokaz, da je tudi starost lepa, če imaš ob sebi družino, ki te ima rada, te spoštuje in upošteva." Njegov nasvet za dolgo življenje je jasen: "Veliko delati in malo jesti. Hvaležen sem svojemu zdravniku Gregorju Drnovšku, ki je odličen zdravnik, vedno na razpolago in me tudi obišče na domu."
Vnukinja Nina o svojem dedku pravi: "Moj deda ima veliko voljo do življenja. Velikokrat sem se vprašala, kako je to še sploh mogoče. Ko je človek star sto let, verjetno ne razmišlja več o tem, kaj vse še mora oziroma bo postoril, kaj ga čaka. In on dejansko rad živi. Življenje, kot mu pride naproti. Vse, karkoli pride, sprejme, ne bi rekla z lahkotnostjo, ampak preprosto sprejme. In tega mogoče nam, v današnjem času, manjka.
Franc Majcen ob koncu doda, da je hvaležen vsem, ki so se ga spomnili in obiskali ob 100. rojstnem dnevu: županu občine Starše Stanislavu Greifonerju, sorodnikom, prijateljem, društvom. Športno društvo Brunšvik mu je pripravilo zabavo v vaškem domu, kjer so ga poleg vaščanov presenetili domači kurenti in ansambel Pručvajgarji.
Dodajmo še, da se od čilega stoletnika lahko naučimo, da je možno premagati tudi ovire, ki se zdijo nepremostljive.
