Ves čas sem trdil, da je od tedaj minilo celih 50 let, on pa me je popravil, da se je zgodilo pred 48 leti. Če mi niso v glavi ostala leta, so mi v spominu ostale nekatere podobe in izrečene besede. Kar se mi zdi popolnoma normalno, saj se vse, kar se je zgodilo na začetku, od prvega šolskega dne do prve zaljubljenosti in ljubezni, človeku močneje vtisne v spomin. Z Mirom Ungarjem, glasbenikom z zares dolgo kariero, ki še kar traja, sem opravil prvi intervju. Zdaj lahko brez zadržkov povem, da mi je utrl pot v novinarstvo in opredelil mojo poklicno kariero.
Bil je vroč julijski dan, ki sem ga preživljal na plaži, nasproti hotela Helios v Starigradu na Hvaru. Prijatelj Suad mi je dejal: "Vidiš tistega človeka?" Pogledal sem v smeri, v katero je pokazal, ter opazil krepkega zagorelega človeka srednjih let. "To je Miro Ungar. Nekoč je bil v mega priljubljenem ansamblu 4M, bil pa je tudi prvi soprog Tereze Kesovije," mi je pojasnil. Priznam, več sem vedel o Terezi kot o omenjenem ansamblu. Ne vem, kaj mi je bilo. Morda sem bil predolgo na soncu ali pa me je spodbudilo to, da mi je z mahanjem prijazno odgovoril na pozdrav. Stopil sem do njega, se predstavil in mu povedal, kakšna ideja se mi je malo pred tem porodila:
"Gospod Ungar, bi bili pripravljeni imeti intervju z mano?"
"Za koga pa delate?" me je vprašal.
"Za sarajevski mladinski časopis Naši dani."
Do tedaj sem za ta časopis na prigovarjanje svojega študentskega kolega Mila Stojića napisal le en nepomemben članek o pogozdovanju v neki mejni sarajevski skupnosti.
Miro je privolil. V trenutku sem si priskrbel zvezek in pisalo ter mu začel zastavljati prva novinarska vprašanja, ki so se vrtela okoli popotovanja nekega človeka skozi življenje. Ungarjeva ljubeznivost in mehkoba sta hitro pregnali mojo tremo in opravil sem intervju, ki so ga pozneje pohvalili tudi moji starejši in bolj izkušeni novinarski kolegi. Potem sem Mira Ungarja po vseh teh letih povsem slučajno opazil med gosti neke oddaje na Hrvaški televiziji (HRT). Govoril je o svojem življenju, ki je bilo zelo bogato. In je dejal, da je še vedno aktiven na glasbeno-umetniški sceni, čeprav ima že 87 let. To so stvari, ki radovedne novinarje takoj pritegnejo. V tem primeru je šlo tudi za nostalgijo. Tisti časi in ta človek so mi namreč ostali v sladkem spominu.
Hitro sva se dogovorila za srečanje. Intervju sva opravila dve uri pred začetkom njegove kabaretne predstave z naslovom L'esprit d'Paris (Pariški duh), ki je na ogled vsako soboto. Vstopnice zanjo so več dni prej razprodane, občinstvo pa prihaja, kot sem se lahko prepričal na lastne oči, iz cele Hrvaške in tudi od drugod.
V Klub Kazališta Komedija, poimenovan Kontesa, sem prišel malce prehitro. Gledališče je na enem od vogalov na osrednjem zagrebškem Trgu Bana Jelačića in je bilo do trenutka, ko je Ungar prevzel vlogo vodje kabareta, zapuščeno in osamljeno mesto. Na odru gledališča, polnega kavarniških miz, so že vadili plesalci, pevci in drugi nastopajoči, na desni strani pa je za dolgim točilnim pultom sedel markanten človek (bil je redar), okoli pa je tekala neka gospa v srednjih letih. Spoznali so naju, ime ji je Sara in je četrta soproga Mira Ungarja; od njega je mlajša celih 42 let. "Aha, Miro mi je povedal za vas, vstopnice so pri meni, on pa pride vsak trenutek."
Odločil sem se, da se še malo sprehodim po trgu. Tedaj sem ga zagledal. V eni roki je nosil torbo, v drugi obleko.
"Dober dan, gospod Miro."
"Dober dan," me je pozdravil, vendar me ni prepoznal.
No, ko sem se mu predstavil, me je prosil, naj mu pridržim obleko, da sva se lahko objela. To je bil tisti ljubeznivi človek iz Starigrada, zdaj sicer nekoliko drugačen, saj so mu leta razredčila lase, njegov obraz je bil videti starejši, čeprav ne preveč, hoja tega vitalnega starca pa nekoliko počasnejša, vendar še vedno odločna. Potem je tukaj še oder in on na njem, kakšna neverjetna energija: Ungar poje, pleše, napoveduje in odslavlja balerine, pevce, igralke in igralce, skratka, on je ... evo, izkoristil bom zadnji prizor, v katerem gromki aplavz spremlja predstavitev vsakega od udeležencev kabaretne predstave. Vse to elegantno kot pravi voditelj počne Miro Ungar. In ko pride do zadnjega imena, se ena od igralk približa občinstvu in reče: "Prosim vas, ne nehajte ploskati, rada bi, da pozdravite našega Petra Pana in našega Ćaćo." To je namreč Ungar v očeh teh mladih umetnikov.
Zgodilo se je na koncu predstave, v kateri pojejo pesmi največjih francoskih šansonjerjev Edit Piaf, Yvesa Montanda in Charlesa Aznavourja ter občinstvu s kostumi in scenografijo pričarajo Moulin Rouge, Pigalle, Montmartre, skratka Pariz v šestdesetih in sedemdesetih letih preteklega stoletja.
No, ker sva pred tem naredila intervju, bom poskušal navesti najbolj zanimive epizode iz Ungarjevega življenja. Vprašal sem ga, zakaj in od kdaj je tako predan glasbi.
Kvartet 4M in samostojna pot
"Veste, že kot štiriletnik sem pel pesmi z gospo Terezijo, Zagorko, ki smo jo klicali Rezika. Za mojo družino je delala kot služkinja. Vedno je bila vesela in rada je pela. Jaz pa sem se ji pridružil. Naučila me je besedil, le da nisva pela zagorskih pesmi, ampak dalmatinske. Verjetno zaradi njenega tedanjega fanta, ki je bil Dalmatinec, s katerim se je pozneje poročila in nas tudi zapustila. Toda zares se je moja glasbena kariera začela leta 1956, ko smo ustanovili Kvartet 4M. Ivica Krajač, Željko Ružić, Branko Marušić in jaz. S svojimi pesmimi smo prepotovali dober del Evrope in sveta, bili smo, to že lahko rečem, mega priljubljeni."
Miro Ungar je bil član ansambla do leta 1968, potem je začel samostojno kariero. Dobro mu je šlo, pogosto so ga vabili, da je prišel nastopat. Radi so ga videli na odrih v Parizu, Londonu, Berlinu, Mehiki, Egiptu ... Zase pravi, da je pop-rock in jazz izvajalec, govori in poje v kar petih jezikih. Ima tudi lastne uspešnice, rad pa prepeva Sinatro, Presleyja, Aznavourja ... Zanimalo me je, ali so se člani skupine 4 M še kdaj zbrali, kot to počnejo bolj ali manj vse slavne glasbene zasedbe.
"No, leta 2006 nam je uspelo v Zagrebu organizirati jubilejni koncert. Tedaj je minilo 50 let od naše ustanovitve."
"Kaj pa pozneje? Recimo zdaj?"
"Ah, to ni več mogoče. En član je umrl, en ne more hoditi brez palic, en pa je v domu za starostnike ..."
Prelomni padec berlinskega zidu
"Vas je življenje torej obdarilo z neverjetno vitalnostjo. Veste, čemu se lahko zahvalite, da pri teh letih še vedno živite tako ustvarjalno in kakovostno?"
"Poleg genetike, ki dejansko nekaj pripomore k temu, menim, da je glavni eliksir moje vitalnosti dejstvo, da se družim z mladimi. Evo, tudi danes zvečer boste videli mojo družbo. Pardon, edini starejši ljudje, s katerimi se družim, so moji soigralci s tenisa, s katerimi še vedno dvakrat ali trikrat na teden igram tenis."
"Kaj pa dejstvo, da ste celo življenje živeli z glasbo in ste se tudi preživljali z njo?"
"Deloma je to res. Toda nisem se mogel vedno preživljati z glasbo. Ko je padel berlinski zid in ko je razpadla Jugoslavija, sem tako rekoč čez noč ostal brez trga. Dokler ni padel berlinski zdi, sem denimo enkrat mesečno letel v Vzhodno Nemčijo, kjer sem bil neverjetno priljubljen. Toda zanimivo je, da so začeli tamkajšnji prebivalci, ki so bili očitno tako zelo željni Zahoda, po padcu zidu poslušati zahodne glasbenike, ki niso bili nič boljši od nas. Potem je naneslo, da sem občasno pel na Hrvaškem. Vmes se je zgodila vojna. Le komu je tedaj do glasbe? In tako sem moral poiskati neke druge vire preživljanja. Odločil sem se in odprl podjetje za prodajo umetnega cvetja in dreves. Ta smo kupovali na Kitajskem, imel sem svoje aranžerje in potem smo olepševali hotele, banke ... Toda po štiri letih sem imel tega dovolj in sem podjetje zaprl. Ponudili so mi drugo delo. Opravil sem izpit in šest let delal kot turistični vodič. Moj sin Alan, ki ga imam iz zakona s prvo soprogo Terezo Kesovijo, vodi neko turistično agencijo - in ponudil mi je to službo."
"Gospod Ungar, glede na to, da ta članek pišem za mariborski časnik Večer, vam bom zastavil naslednje vprašanje: Ste na kakršenkoli način povezani s Slovenijo in njenimi estradnimi umetniki?"
"V tej prekrasni državi imam veliko prijateljev. Z mnogimi sem se družil. Z Majdo Sepe sem na primer skupaj nastopil na Festivalu zabavne glasbe v Aleksandriji. Bila sva prijatelja. Z njo sta bila tam tudi njen soprog Mojmir in Jure Robežnik, čigar pesem je pela. Jaz sem pel pesem Atlantida, ki jo je zame napisal in aranžiral Alfi Kabiljo …"
In naposled kabaret
"Kako se je zgodila ta vaša zgodba s kabaretom?"
"Leta 2016 je bil na koncertu ob 60. obletnici moje pevske kariere tudi tedanji zagrebški župan Milan Bandić, ki mi je ponudil, da prevzamem Konteso. Jaz sem ves ta program napisal in osmislil - in to je eden od mojih najljubših projektov v karieri. Najbolj pomembno pa je, da to želi občinstvo. Jaz pa od tedaj spet živim izključno od glasbe."
Ob slovesu od Ungarja in njegove zgodbe, iz katere sem izvzel samo drobtinice, posnamem še zadnjo fotografijo. Predstava se je končala, Miro pa razigran in veder kot majhen deček stopa od gosta do gosta. Gostje čakajo nanj, vsak ga kaj vpraša, čestitajo mu in se želijo z njim fotografirati. Uspelo mu je sneti metuljček, na čelu so se mu nabrale kapljice znoja. Pozdravim ga in ga zapustim v njegovem evforičnem stanju.
Polnoč je bila blizu. In tedaj sem pomislil, ljubi bog, ali je kje v Zagrebu še kdo, ki ob tem času uživa in se kot mladenič veseli na neki zabavi?
