Gregor Grosman
V Sloveniji se je ukvarjati z moto športom zelo težko oziroma nemogoče, pravi Denis Gobec, ki živi na Zgornji Polskavi, kjer je našel dom tudi za svoj dirkalnik BMW E46 330i. Vozilo, s katerim tekmuje na gorskih hitrostnih dirkah, so ustrezno preuredili, bencinski motor 3.0 ima približno 250 konjev, sedaj so na vrsti predelave, ki bodo omogočale moč motorja čim bolj optimalno prenesti na cesto. "Ker že od nekdaj vozim BMW-je, je bila zmeraj moja velika želja ostati na zadnjem pogonu tudi z dirkalnim avtomobilom," tako Gobec, ki si je naslov prvaka odprtega prvenstva formula driver v pokalu Istrske riviere na Hrvaškem prislužil že pred zadnjo dirko. Ta je bila prejšnji konec tedna na Grobniku, mladi dirkač pa je na štirih letošnjih dirkah zbral dovolj točk, da ga niti najbližji tekmec ne bi mogel prehiteti, tudi če ne bi nastopil.
Brez tehničnih napak
"Letos se je zame in za ekipo zaključila druga sezona, po lanski dokaj težki prvi sezoni, ko smo imeli nekaj tehničnih težav. Končno smo se vpeljali in odpravili večinoma vse tehnične napake na avtu, ki so se pojavljale. Tako smo letos lahko startali na polno, brez okvar na vozilu in s tremi zmagami ter enim drugim mestom in v bistvu že pred zadnjo letošnjo dirko osvojili naslov prvaka v klasi," je ponosno dejal Gobec, ki vozi v 6. klasi, kar pomeni, da morajo imeti vsi avtomobili nad 2000 kubikov motorne prostornine. Lansko sezono je končal na četrtem mestu.
Med tekmovalci letošnje sezone so bili samo trije dirkači konstantno med najboljšimi, pri ostalih so njihovi dosežki nihali, saj jim je določena steza bolj, druga manj ležala: "Enim bolj leži hitrejša, drugim zaprta steza." Na Hrvaškem pa Polskavčan še zdaleč ni edini slovenski dirkač: "Sem gremo predvsem zaradi nižjih stroškov dirkanja in boljših možnosti vključiti se v dirkaško zgodbo."
Gobec razlaga, da imamo v Sloveniji sicer tri gorske hitrostne dirke: Ilirsko Bistrico, Podnanos in Lučine, katerih pa se kot začetnik praktično ne moreš udeležiti. "Glede tega je Hrvaška daleč pred nami. Imajo urejeno dirkališče - Grobnik, južni sosedje organizirajo ogromno avtoslalomov, gorskih dirk in imajo tudi prvenstvo formula driver, ki omogoča praktično vsem voznikom, da se preizkusijo v dirkanju." Slovenski dirkač nadaljuje, da se na dirki običajno zbere tudi več kot 150 avtomobilov: "Pri nas pa nimamo niti urejenega dirkališča, na katerem bi lahko mi, dirkači, testirali svoja vozila in kjer bi lahko mladi dobili navdih, da bi preskusili svoje zmožnosti za volanom. Žal se na koncu večinoma sposobnosti testirajo po regionalnih cestah." Spomni na dirkališče Gaj, na katerem pa sam ni več mogel voziti, ker so ga prej zaprli. Za vsaj delno testiranje voznih lastnosti svojega vozila uporablja Lindauring v Lendavi, ki je bolj ali manj edina proga, kjer lahko legalno odpelje nekaj krogov in se "poigra" z avtomobilom.
Dirkanje ni poceni
Pri geometriji podvozja, ki je pri doseganju najboljših časov poleg moči motorja bistvenega pomena, mu pomaga izkušeni Peter Adam, ki ga je tudi navdušil za dirkanje in je sedaj njegov mentor. Adam spomni, da so bile v preteklosti razmere za dirkanje drugačne, boljše: "V prvenstvu Jugoslavije, ki smo ga vozili, je bilo Avto-moto društvo (AMD), katerega član si moral biti, dolžno za voznika in sovoznika relija plačati dve prenočitvi in gorivo. Na dirkah ni bilo startnine, ampak je bila finančna nagrada. Ni bilo veliko, ampak nekaj pa le. Danes pa, če želiš iti na primer na Grobnik trenirat, stane samo najem dirkališča za tri ure več sto evrov. Kje so še potni stroški, da sploh prideš tja, in ostali izdatki za avto, dirkača in ekipo." Na prvenstvu formula driver sicer tekmujejo poleg Slovencev in Hrvatov tudi številni Italijani, Avstrijci in Madžari, razlog pa je sorazmerno nizka startnina sto evrov. Po besedah sogovornika je na Hrvaškem motošport precej bolje razvit, kot posebnost dirk formula driver pa izpostavi šikane, ki so na določenih cestnih odsekih postavljene zato, da tam zmanjšajo hitrost, dirkači pa imajo tudi možnost, da vozijo opremo s potečeno homologacijo.
Dirkalno vozilo je mlademu dirkaču doniral Avtokomplet Pintarič oziroma njegov lastnik Igor Pintarič, ki tudi finančno pomaga pri razvoju in predelavah vozila in je celo sedel za volan dirkalnika na letošnji zadnji dirki na Grobniku. Seveda ne gre brez znatnega lastnega vložka. Samo za pnevmatike za trening, ki niso tako kvalitetne kot dirkalne, potrebuje nekaj sto evrov, komplet dirkalnih gum pa stane okoli 1500 evrov. In te se zelo hitro obrabijo. Za vgradnjo sekvenčnega menjalnika, ki si ga želi, bi denimo potreboval kakšnih deset tisoč evrov.
Prenosi dirk prek spleta
Hvaležen je tudi vsem prijateljem, ki so mu zmeraj radi priskočili na pomoč pri projektu in delu na avtomobilu, podpira ga tudi njegov delodajalec. Ekipa upa, da bo, zahvaljujoč letošnji zmagi, iskanje sponzorjev za novo sezono enostavnejše, in tudi zato, ker so dirke vse bolj gledane. Posamezne etape organizator predvaja v živo tudi prek spletnega portala YouTube. Na spletnem portalu so shranjene tudi vse Gobčeve dosedanje vožnje.
Po uspešni letošnji sezoni si je Gobec zastavil ambiciozne cilje že za naslednje leto. "Letos je zame velik uspeh osvojitev prvaka v klasi, česar res nisem pričakoval. Glede na stanje avta in načrtovane izboljšave čez zimo ciljamo naslednje leto vsaj na uvrstitev med top tri generalno, v vseh klasah skupaj, kar bi pomenilo med najboljše tri med približno 120 avtomobili." Pravi še, da bodo morali avto narediti še lažji, pa tudi zase zaključi, da bo nujno moral izgubiti nekaj kilogramov.
