Fiat 500, tisti mali prikupni (ne recite mu fičko, nobeni od njegovih inkarnacij) italijanski mestni avtomobilček, ki je v novejši dobi 21. stoletja obujen daleč najbolj uspešen Fiatov model. Sedemdeset let traja njegova zgodba, vendarle - fiat 500 je le dve leti mlajši derivat praočeta fiatov, modela 600.
Tisto, kar poznamo tudi iz naše pretekle zgodovine, je projekt 100 (Progetto Cento), s katerim je Fiat želel masovno motorizirati ljudi po drugi svetovni vojni in je na neki način, tudi oblikovno, soroden s podobnimi svojega časa, Volkswagnovim hroščem in renaultom 4CV. Mestni avto in mali družinski transporter z motorjem zadaj je Fiat izdeloval v letih od 1955 do 1969 v več različicah, med drugim tudi kot še en kultni izum, multipla in na isti osnovi kot kombi.
Cilj inženirjev je bil ustvariti ekonomičen, cenovno dostopen in vsestransko uporaben avto. Masa? 450 kilogramov in prostora za štiri ljudi s prtljago in potovalno hitrostjo malo pod 90 kilometrov na uro. V letih od 1952 do 1954 je bilo narejenih pet prototipov, ki so se med sabo precej razlikovali. Edini preživeli primerek je šasija 001 z motorjem 002. Motor je bil za tiste čase inovativni V2 z enojno odmično gredjo, zastavljen za čim bolj enostavno vzdrževanje in ni imel niti pedala za sklopko. Na uradni premieri leta 1955 je Fiatov inženir Dante Giacosa pojasnil, da je bil cilj ustvariti nekaj zelo novega tako v smislu napredka kot poenostavitve. Vendarle, prototip, ki je preživel, ni bil tisti, ki je dal končni dizajn, avto pa je dobil vrstni štirivaljnik.
V dolžino je fiat 600 meril le 3,22 metra in je bil prvi avto te znamke z zadaj nameščenim motorjem. Začetna cena je bila 590 tisoč lir, kar je danes nekje 8700 evrov, samo v tovarni Mirafiori v Torinu pa so jih v 14 letih naredili 2,7 milijona. Kot omenjeno, je bil avto osnova za še manjši fiat 500, ki je meril le 2,97 metra, ki je sicer bolj zaobljene podobe, a je večina oblike prenesena s 600. Pozneje je platforma šla še za večjo limuzino 850, kupeja in spiderja, ki so se pojavili leta 1964 in obstajali skupaj s 600 naslednjih pet let, preden se je 600 upokojil.
Bistveno je, da je ob 2,7 milijona italijanskih primerkov 600 našel licenčno pot v številne druge države, vključno z našo rajnko, kjer je prav tako skrbel za motorizacijo plebsa in je preživel še daleč v osemdeseta. V Španiji je kot seat 600 postal kulturna ikona španskega čudeža, na ceste je spravil Argentince, pri nas pa, kot rečeno, Jugoslovane z modeloma zastava 750 (in pozneje 850).
Tehnično gledano je bil fiat 600 takratne dobe v nekaterih pogledih napreden, v drugih pa zadržan. Imel je štiri hidravlične zavorne bobne, dvotočkovno listnato vzmetenje spredaj je služilo kot stabilizator med dvema amortizerjema, zadaj so bila kolesa posamično obešena z vzmetjo na amortizerju. V primerjavi s Volkswagnovim hroščem ali manjšim fiatom 500 je imel 600 vodno hlajen motor in pri osnovni uporabi je bilo to dovolj, pri močnejših različicah in priganjanju pa je dobil avto še en hladilnik spredaj. Osnovni motor je ime 633 kubičnih centimetrov in je avto prazen prignal do 95 km/h, močnejša različica s 767 cm3 pa 110 km/h. Menjalnik je imel štiri prestave, od teh prva ni bila sinhronizirana in za prestavljanje v prvo je moral avto praktično ustaviti.
Leto dni po premieri je prišla še različica s platneno streho in šestsedežna multipla, prvi zametek enoprostorca. Februarja 1961 je prodaja dosegla en milijon primerkov, manj kot šest let po premieri. V tem času je s tekočih trakov pripeljalo neverjetnih 1000 avtomobilov dnevno.
Španski seat je med letoma 1957 in 1973 izdelal 797 tisoč seatov 600, ki so se rahlo razlikovali od originala, med katerimi je bil najbolj poseben seat 800, podaljšana različica s štirimi vrati, ki so jo izdelovali le tam. Seat 600 je najbolj popularen avto 20. stoletja v Španiji, prvi masovno dostopen, ki je postavil Špance na ceste. Je tudi eden od sestavnih delov velikega industrijskega razvoja, znanega kot španski čudež, ki se je zgodil v šestdesetih letih pod generalom Francom, Španija pa je čez noč iz kmetijsko orientirane ekonomije postala osma industrijska sila na svetu. Avto so izdelovali tudi Nemci v Neckarju in je imel ime NSU fiat jagst 600, po prihodu fiata 600D pa je nemški postal jagst 770, narejenih je bilo 172 tisoč primerkov.
Zdaj pa skočimo še do Kragujevca, kjer so že od začetka 1955 izdelovali 600 s Fiatovo značko po licenci, potem pa je leta 1962 avto postal zastava 750 s 767 kubičnim motorjem in 25 konji (750SE jih je imel še pet več) in je bil za odtenek daljši od originala. Bil je daleč najmanjši avto, ki so ga kdaj delali v Kragujevcu, v osemdesetih pa je nadgrajen postal 850. In ime? Fiča (fičo, pri nas fičko) je bil lik iz stripa, ki je izhajal v Borbi v prvih letih izdelave avtomobila. Fičko je tudi, ko je prešel s 600 na Z750, obdržal zadaj obešena vrata (rekli smo jim tudi "na reklc") vse do leta 1972, ko so se ta končno odpirala naprej, dobil je večje luči, izboljšano notranjost in - pozor - varnostne pasove.
Proizvodnja zastave 750 (in 850, ki je imel med drugim spredaj že zavorne diske) se je končala 18. novembra 1985, narejenih je bilo 923 tisoč primerkov. Še danes je, 40 let po slovesu, mali jajček priljubljen med zbiratelji in po oceni jih vozi še vsaj 100, številka pa - raste. Ni jih malo niti naprodaj, cena pa se giblje - za normalno ohranjeno stanje, seveda - od 5 tisočakov naprej pa vse do 15. Če je Fiat za 600 dal licenco tudi Južni Ameriki (Argentina, Čile, Urugvaj), pa so v Kolumbiji licenčno izdelovali fička pod oznako fiat 750Z med letoma 1977 in 1984. Avto je imel 40 odstotkov delov od fiata in 60 odstotkov zastave. Proizvodnja je precej usahnila do leta 1980, ko je proizvajalec CCA, ki je bil Mazdina podružnica, začel masovno uvažati japonske modele, Japonci pa so imeli seveda svoje načrte. Fiat 600 je prišel celo do Avstralije, izdelovali pa so ga tudi v Maleziji.
Slabih pet milijonov primerkov fiata 600 je nastalo v desetletju in pol, z derivati pa še več
Januarja 1956 so na avtosalonu v Bruslju predstavili nekaj povsem drugačnega - fiat 600 nultipla. S podvozjem fiata 600 in vzmetenjem fiata 1100 spredaj je bil avto pripravljen za šest ljudi. Inženirji so to rešili tako, da so voznika in sopotnika preprosto pomaknili nad sprednja kolesa in spredaj naredili skoraj navpično steno. Pri tem se je poslovil prtljažnik, nastal pa je avto, ki je dal gene za vse naslednje uspešne enoprostorce. Fiat je ime obudil 1998, ko je nastal model Multipla, eden redkih avtomobilov, kjer so lahko spredaj sedeli trije. V različnih konfiguracijah je imel štiri, pet ali šest sedežev, med modifikacijami pa so morali premakniti rezervoar za gorivo nazaj (fiat 600 ga ima pod sprednjim pokrovom), rezervna guma pa je zložena v nosu pred sovoznikovimi nogami. Osnovna multipla je imela enak motor kot fiat 600, dosegla je 92 km/h, do 80 km/h pa je avto pospešil v - 43 sekundah! Ko je fiat 600 septembra 1960 dobil močnejši 767-kubični motor, je reč s 25 konji prišla tudi v multiplo, ki je tako kot običajen avto dobil oznako D. Multipla je v Rimu služila tudi kot taksi, karoserist Fissore pa je leta 1956 izdelal prototip povsem odprte multiple za prosti čas.
Leta 1964 je prišel še fiat 850, narejen kot evolucija fiata 600. Mišljen je bil kot naslednik, a je ker je bil večji in dražji avto, se je osnovni 600 obdržal praktično do konca dobe 850. Predstavljate si ga lahko kot fička s kratko ritjo (motor je bil seveda nameščen zadaj) in predrugačenim nosom, dal pa je tudi kabri in kupejevsko različico. Osnova fiata 600 je dala tudi kombi 600T in pozneje 850T, s katerim so ropotali gasilci, policaji in vsaj nam starejšim so v osnovni šoli v njem vozili malico, hišnik pa je z njim tu in tam izginil na špricer v bližnjo gostilno.
Fiatov 600 so se polastili tudi predelovalci - Ghia je odrezal streho in vrata in nad glave poveznil platneno ponjavo, nastal je fiat 600 jolly, nekaj jih je pristalo v Los Angelesu kot taksijev, med lastniki pa so bila imena kot igralec Yul Brinner, igralki Mary Pickford in Grace Kelly, Fiatov veliki šef Gianni Agnelli (Ghia je avto naredil predvsem zanj), enega pa je dobil tudi Tito. Abarth in Giannini sta osnovo fiata 600 uporabila tudi za športne in dirkaške različice. Neposredna naslednika male legende sta bila fiat 126 (bolha) in fiat 127.
Tri desetletja fiata 600 so, pobrano po celem svetu, dale enega najbolj prodajanih modelov vseh časov - končna številka je 4,921.626 primerkov, skoraj 5 milijonov.
Ime fiat 600 je sicer v osemdesetih šlo v zgodovino, ne pa tudi v pozabo. Duhovni naslednik, zdaj že precej večji od originala, je prišel na svetlo ob koncu prejšnjega stoletja in je v poljskem Tichyju nasledil mali škatlasti avtomobilček cinquecento. Izdelovali so ga do leta 2007 kot fiat seicento in od leta 2005 do konca, 2010, je na nekaterih trgih imel tudi oznako fiat 600. Še v času njegovega obstoja je Fiat predstavil uspešnico fiat nuova 500, sodobnega malčka s koreninami v legendi iz petdesetih, ki ga izdelujejo še danes.
Poljaki so lani poleti na tekoče trakove postavili tudi križanca, mali SUV iz B-segmenta, ki je nasledil 500L in 600X. In spet, ime je še tretjič prišlo z zaprašenih polic - fiat 600. Postavljen na platformo CMP je bil lani poleti najprej predstavljen kot električni avto in jeseni še kot hibrid, gene pa si deli z drugimi modeli Stellantisa, kot so jeep avenger in alfa romeo junior in tudi peugeot 2008 in opel mokka. Zdaj dolg že 4,17 metra ima s soimenjakom izpred 70 let bore malo skupnega, nekaj pa poleg slavnega imena vendarle - oblikovni navdih in prepoznavne elemente ter filozofijo kompaktnega in vseuporabnega.
