Eden prepoznavnih obrazov informativnih oddaj na Televiziji Slovenija, Mariborčan Saša Krajnc, zadnjih devet let živi v Ljubljani, sicer pa na RTV Slovenija že osemnajst let dela kot novinar in voditelj informativnih oddaj. Prej dolgoletni voditelj Poročil, od februarja letos vodi Dnevnik. "Velikokrat so me vprašali, kaj ima Ljubljana, česar Maribor nima, in obratno. Res je, da je utrip v Ljubljani drugačen, da se veliko več dogaja, tudi način dela se razlikuje, vendar mislim, da tako ali drugače vedno ostajaš povezan z domačim krajem - že zaradi družine, prijateljev in ljudi, ki te vlečejo nazaj," pravi Krajnc. O stalni vrnitvi v Maribor, kjer je tudi začel delati kot novinar v informativnem programu TV Maribor, zdaj ne razmišlja, a velikokrat pride sem. Raje reče, da ima trenutno dva doma, enega v Ljubljani in drugega v Mariboru. "V Maribor bi me morda vrnilo več optimizma, zagona in dogajanja. Mislim, da ima mesto blazen potencial, ki pa ga v zadnjih letih ne zna potegniti na plan in izkoristiti."
"V Maribor bi me morda vrnilo več optimizma, zagona"
Še zmeraj ima malo treme
Poklic televizijskega voditelja je vse prej kot lahek, pravi Krajnc, čeprav si večina ljudi morda misli, da voditelj pride pred kamero, prebere napisano in odide domov. Njegovo delo je v resnici sestavljeno iz novinarskega in voditeljskega dela, kar pomeni, da poleg vodenja oddaje tudi pripravlja prispevke, kar včasih vzame zelo veliko časa. "Za minuto ali dve, kolikor traja prispevek v Dnevniku, je včasih potrebnih tudi devet ali deset ur dela," razloži. Zborne slovenščine se je navadil, kar zmeraj znova dokazuje pred kamero, ko pa ta ugasne, mu pogosto uide tudi kakšen štajerski izraz, prizna. Morda tudi nalašč, ugiba, kajti to na nek način v njem vzbuja toplino in domačnost. Pred vsakim nastopom ima kljub dolgoletnim izkušnjam še vedno nekaj treme, vendar po njegovem ne gre za tremo, ki bi ga ohromila, ampak za nekaj pozitivnega, kar dokazuje, da mu ni vseeno, kako bo nastop izpeljal. "Raje temu rečem odgovornost. Adrenalin in pospešen srčen utrip, ki mi omogočata, da ohranim potrebno koncentracijo in sem pozoren na vsako malenkost."
Pred kamero kakor pri plesu
Po duši je torej tudi strasten plesalec. Leta 2010 je tudi plesal v finalnem nastopu Zvezde plešejo s Špelo Kralj. Ukvarjanje s plesom mu je na sploh pomagalo pri karierni poti. "Z nastopi sem premagoval tremo, se naučil timskega dela ter stremeti k skupnemu dobremu. Drža, prezenca, interakcija. To potrebujem danes pri delu na televiziji - brez dobre podpore v ozadju ne moreš narediti dobre zgodbe," pravi. Že v prvem razredu osnovne šole je plesal folkloro, nato pa petnajst let v Akademski folklorni skupini Študent, ob tem se je preizkusil tudi v latinskoameriških in standardnih plesih, danes pa folklornim skupinam pomaga pri oblikovanju kostumske podobe, iskanju idej za koreografije in celovečerne koncerte ter sodeluje v strokovni žiriji na območnih in državnih srečanjih folklornih skupin. "Ko sem na drugi strani odra, v vlogi ocenjevalca, kar ne morem biti pri miru. Zamika me, da bi spet plesal, in obudijo se vsi lepi spomini," še razkrije. Meni, da mu je folklora dala veliko več kot le plesno znanje. Spoznal je tudi širok krog ljudi, s katerimi še danes ohranja stike, prepotoval velik del sveta, raziskal tuje kulture in se naučil povezati v skupini. Zato vsakomur priporoča, naj najde hobi oziroma dejavnost, v kateri bo užival, se sprostil in pridobil izkušnje za prihodnost. "Mladim danes primanjkuje zavzetosti, vztrajnosti in koncentracije, ki bi jih zadržala pri določeni dejavnosti ali poklicu, večina preveč preizkuša in prehitro obupa. Vsak pa lahko najde v določeni dejavnosti strast, ki ga bo vlekla naprej in mu bo v prihodnosti koristila - čeprav mogoče še ne ve, kdaj."
