Ste res ves čas malce zaljubljeni, kar o vas menimo vaši bralci?
Še zmeraj sem radoveden, veliko je reči na tem svetu, ki se jim čudim, prav nič se mi ne zdi samo po sebi umevno. Hvaležen sem za vse dobro in lepo, kar mi je v življenju namenjeno. Morda sem torej res tiste vrste človek, ki je ves čas malce zaljubljen, a zaljubljen sem pravzaprav v življenje, v njegovo čudežnost, darežljivost in svetost. Včasih mi sicer kdo zaradi take drže reče, da je moj odnos do sveta romantičen. Vendar, kaj pa je pravzaprav romantično? Na eni strani so zmeraj tisti, ki so sprejeli svet takšen kot je in so se torej sprijaznili z dejanskim stanjem. Ti so po moje izgubili bitko in so le še na čakanju. Na drugi strani pa so seveda tisti, ki ohranjajo upanje in še sledijo svojim idealom. In le na tej vztrajni poti k nečemu, kar morda res ni nikoli povsem uresničljivo, je seveda mogoče srečati ljudi, ki se nekaterim zdijo romantični …
Kaj vas je življenje naučilo o ljubezni?
Na večni tehtnici dobrega in zla je zagotovo prav ljubezen tista metafizična utež, ki pomaga na strani dobrega. Že neštetokrat se je na tem svetu zdelo, da ga bo zlo dokončno povleklo navzdol, pa vendar se je ta tehtnica potem zmeraj znova izravnala. Tudi danes se nam mogoče zdi tako, a poučeni s preteklostjo lahko upravičeno upamo, da bo dobro vendarle zopet zmagalo. Ob razmišljanju, kaj nam lahko pri tem res pomaga, ne moremo mimo ljubezni, ki nekako posvečuje vse, zaradi česar se splača živeti. Tudi zaradi tega sem med enim izmed nastopov spontano parafraziral Johna Lennona in dejal: "Dajmo priložnost ljubezni!" Od takrat ta vzklik kar naprej ponavljam in si domišljam, da se borim za pravo stvar. Čisto zares namreč mislim, da je v tem odtujenem in ciničnem svetu ravno odkrito in iskreno govorjenje o ljubezni najbolj angažirano dejanje. Zato vsi moji romani govorijo tudi o ljubezni in je moja poezija pretežno ljubezenska.
"Dvoje rok imaš in dvoje nog. Pa tudi glavo imaš, kot jo imajo drugi, zato te ne sme nič skrbeti, saj se na sebe zmeraj lahko zaneseš." Te očetove besede so Feriju Lainščku dragoceno vodilo skozi življenje.
Prepričan sem, da so knjige, kot fizični nosilci sporočila, pomembno udeležene pri potovanju civilizacijskega izročila. Zgodbe, miti, legende, pravljice, klasična in živa književnost, vse to namreč tihotapi skozi čas pesniško resnico o tem svetu.