Življenjske lekcije Jureta Ivanušiča: Reči ne je svoboda. V današnjem času še posebej

Kako težko je ločiti Jureta Ivanušiča igralca in Jureta Ivanušiča glasbenika, vam je to sploh kdaj uspelo? Kako globoko se je eden oziroma drugi zajedel v pore vašega vsakdanjega življenja?
To vprašanje počiva v moji zgodnji mladosti. Že kot osnovnošolec sem imel obveznosti tako v šoli kot v glasbeni šoli. Kasneje sem ob gimnaziji obiskoval tudi srednjo glasbeno šolo in že igral v muzikalu. Ko sem naredil sprejemne izpite za klasičnega pianista na akademiji v Gradcu, sem tam po prvem semestru ugotovil, da se ne bom posvetil izključno glasbi. Da je to zame premalo. Nisem si mogel predstavljati, da bi lahko vsak dan sedel osem ur med štirimi stenami in vadil klavir, pilil tehniko, uril pianistično kondicijo. Vleklo me je v gledališče, zato sem se odločil za sprejemne izpite na AGRFT. Najprej sem še lovil obe poti, igralsko na ljubljanski akademiji in ob tem zahajal v Gradec, a sprevidel, da to ni mogoče. Študiju klasičnega pianista sem se odpovedal, vedoč, da se bom nekoč k temu še vrnil. Ne eno ne drugo ne dopušča polovičarstva, če se želiš res dobro izuriti. Med študijem glasbe sem študiral izključno samo glasbo. Med študijem igre pa izključno in samo to.
Pa res ni bilo pianistične izjeme, potem ko ste se odločili za študij igre?
Bila je ena, a dokaj pogosta ... (smeh) Že leta 1992 me je Rade Šerbedžija povabil, da ga s klavirjem spremljam na njegovih koncertih. Šerbedžija je bil moja edina izjema v času študija igre in kasneje. Tega je bilo ogromno, saj sva skupaj odigrala petsto, če ne tisoč koncertov po svetu.
Zdaj, ko sem v obdobju študija Beethovna, saj pripravljam igrano-dokumentarni film Slovenci in Beethoven, študiram samo to. Z njim se ukvarjam samo glasbeno oziroma pianistično. Kar se tiče portretiranja Beethovna, pride na vrsto pozneje oziroma čisto ločeno. Podobno je bilo leta 2001, ko sem v SNG Maribor pripravljal predstavo Amadeus. Edina simbioza, ki jo dopuščam, je šanson.