Vanessa Čokl
"Stanujem na Morzinplatz, to se je dogajalo pod mojo hišo. Strele sem slišala, pod našim balkonom je bilo več kot sto policijskih avtov. Danes je odpovedana šola, svetujejo, naj ne zapuščamo doma. Na cestah ni ljudi, vse prazno. Še vedno je stalno slišati policijske sirene, podzemna železnica se ne ustavlja v centru mesta," pripoveduje dr. Verica Trstenjak, strokovnjakinja za evropsko pravo s slovenskim in avstrijskim naslovom. "Žal je to doletelo tudi Avstrijo kot varno in odprto državo. To je napad na vse, ki želijo živeti v mirni in demokratični Evropi."
"Ne vemo, kam z našimi občutki"
Dr. Angelika Mlinar, koroška Slovenka z dunajskim naslovom, do marca letos ministrica (za kohezijo) v prejšnji slovenski vladi, predtem pa med drugim že avstrijska evropska poslanka in poslanka v avstrijskem parlamentu, se na telefon javi v središču mesta, kjer ima njen partner pisarno. Sinoči je bila doma, v osmem dunajskem okrožju. Ura je 12 in oglasi se zvonik na Štefanovi cerkvi. Že se ve, da bo v Avstriji tridnevno žalovanje.
"Ne vemo, kam z našimi občutki," govori. Včeraj je bil zadnji dan pred covidkaranteno, v mestu je bilo veliko mladih, tudi partnerjev sin z dekletom. "Javil je domov, da sta v redu." Glas se ji trese, ko pove, da ima brata policista. Dežuren je bil blizu streljanja in je moral takoj na ulice. Sestri se je uspel javiti. Da je v centru katastrofa, je sporočil. Mlinarjeva poskuša ostati mirna, ne želi sprejemati prehitrih zaključkov, pravi. Ni prvič sredi izrednih razmer, ko je bila evropska poslanka, je doživela teroristični napad v Strasbourgu.
Mariborčanka na Dunaju: Bila sem na sprehodu
"Nad glavo helikopterji, na ulici modre luči, sirene. S težkim orožjem oboroženi policisti," povzema izredno stanje v ponedeljek zvečer sredi Dunaja Barbka Sršen. Bila je na sprehodu, na Mariahilferstrasse, ko se je znenada začelo. "Polno policije je bilo."
Pobegnila je domov. Peš. "Ne bi vstopila v javni prevoz." Da je bil Dunaj zelo varen, strpen, Mariborčanka, ki v glavnem mestu Avstrije živi in dela (zdaj v eni od zasebnih bank) že skoraj dve desetletji, ne more verjeti. "Napad v mestu, kjer se sprejema drugačnost, podpira pomoči potrebne. Napad v središču mesta, kjer pulzira družabno življenje, na predvečer lockdowna. Ko so ljudje želeli še zadnji, topel večer preživeti s prijatelji, ki jih zaradi korone ne bodo videli vsaj štiri tedne, potem pa so ostali ujeti v lokalih do treh, štirih zjutraj."
Moje mesto
Dunaj je moje mesto. Še vedno ne dojemam prav, kaj se dogaja. Včeraj zvečer je bil čas za `zadnjo večerjo`, smo se šalili s prijatelji – še zadnji večer pred ponovno delno zaporo mesta zaradi korone. Dajmo se videti, preden se družabno življenje znova ustavi. Prijeten večer, toplo za november. Posedanje na prostem obvezno – če bo seveda še kaj prostora. V centru mesta, ob kanalu Donave, kjer se odvija družabno življenje, mrgoli ljudi.
In potem streli. Kaj je to? Slaba šala? Na postaji podzemne železnice na Schwedenplatzu, v 1. okrožju mesta. Kriki ljudi opozorijo na to, da ni šala. Da se nekaj dogaja. Da gre zares. In znova streli, sedaj v ulici v bližini mestne sinagoge. Tam, kjer je največ lokalov.
Posnetek neznanca, ki z avtomatom ustreli nedolžnega obiskovalca lokala, ki se v strahu stiska ob zid. Morda ga ne bo videl, upa. A ne, streli v njegovo smer. Hladnokrvno. Žrtev pade, storilec mirno naprej. Žrtev v bolečinah na tleh. Storilec se vrne, ošvrkne ležečega. Izza pasu potegne pištolo in še dvakrat pritisne na sprožilec.
Naenkrat je mesto polno policije, Kobra, Kripo in kdove kaj še vse. Center mesta neprodušno zaprt. Storilce lovijo po ulicah mesta. Povsod modre luči, sirene, helikopterji. Do zob oboroženi policisti. Ljudje ostanejo ujeti v lokalih. Do polnoči, dveh, štirih zjutraj. Potem v policijskih eskortih, oboroženih do zob, pospremljeni domov. Odhajajo mirno, a v strahu.
Danes mesto miruje. Kot da je otrpnilo v strahu, začudenju, negotovosti. Šole zaprte, ljudje pozvani, naj ostajajo doma. Javni prevoz sicer usposobljen, a le minimalno. Kaj bo prinesel dan? Kaj jutri?
Še vedno ne dojemam čisto, kaj se dogaja v mojem mestu. Mestu Conchite Wurst, mestu, ki je z odprtimi rokami sprejelo na tisoče beguncev, v mestu, kjer sem se 15 let vedno počutila zelo varno.
A Dunaj ostaja moje mesto. Naše mesto. Zdaj še posebej. Ne pustimo si ga vzeti.
Barbka Sršen, Dunaj
Bermudski trikotnik v centru
Zadnji večer pred policijsko uro, ja, na messenger sredi noči piše še en slovenski Dunajčan Igor Weigl. Bil je na drugem koncu mesta, ko se je zgodilo. Bermudski trikotnik, kot se zaradi številnih lokalov imenuje napadeni predel mesta, je bil tik pred ostrejšimi anticovidskimi ukrepi poln, pritrjuje. "In tako nenavadno toplo je."
"Teror ne bo zmagal"
"Manca, Izak in jaz smo na varnem," je prijateljem na facebooku zjutraj javil David Jagodic, operni pevec, na Dunaju, metropoli visoke klasične glasbe, vzpenjajoči se tenor. V začetku oktobra je v mariborskem SNG-ju imel koncert Heinejevih pesmi na 210. obletnico rojstva Roberta Schumanna. Z družino so bili doma sinoči in zgroženi pred televizorjem. Teror ne bo zmagal, je napisal, za radikalizem nikjer v Evropi ni prostora.
Tanja Porčnik: Šokirani smo, te ulice so naš dom
"Ker se je teroristični napad na Dunaju zgodil zvečer, smo zanj izvedeli ob gledanju televizije. Temu so sledile številne sirene in zvok helikopterja, ki je preletaval center mesta. Šokirani smo spremljali novice in obvestila oblasti v medijih ter prestrašeno pogledovali skozi okna na ulice in sosesko, saj namreč živimo v bližini napadov. Grozno je spoznanje, kaj se dogaja na ulicah, ki so naš dom," je v šoku Tanja Porčnik. Politologinja, Slovenka z mednarodno kariero, predsednica inštituta Visio, je na Dunaju z družino. Ne gremo ven, najprej natipka v telefon dan potem. "Zjutraj ni bilo nič manj zaskrbljujoče, saj policija še vedno ni prijela vseh storilcev. Policijske sirene zdaj slišimo na vsakih nekaj minut. Hvaležni smo, da so nam iz šole že zgodaj zjutraj sporočili, da danes otroci lahko ostanejo doma."
"Prebivalci smo v krču"
"Srce Dunaja krvavi, prebivalci smo v krču," pripoveduje še ena dunajska Slovenka. Podjetnica Iris Lupša Herzel z družino stanuje 20 minut peš od vseh dogodkov, njen butik je 50 metrov od glavnega mestnega sprehajališča Graben, enega od šestih lokacij črnega ponedeljka. "Noč je bila nora, krožili so helikopterji, z vseh strani je bilo slišati sirene. Hčerka je bila v fitnesu v neposredni bližini prvega žalostnega prizorišča. Slišali so streljanje, zaklenili vrata. S hčerko sem bila v kontaktu, a vedno znova smo slišali, da so teroristi oboroženi s težkim orožjem in še vedno v 1. okrožju. Ure so se mi zdele neskončno dolge, dokler jim policija okoli 3. zjutraj vendarle ni dovolila, da so lahko šli domov. Sin je na spletu spremljal dogajanje, na družbenih omrežjih je krožil kup zelo strašljivih posnetkov. Nimam besed, s katerimi bi lahko opisala dogajanje ali svoje občutke. Kako je to možno?"
