Častilec avstrofašizma v avstrijski vladi: Niso vsi zadovoljni z novim notranjim ministrom

Medtem ko je slovenski notranji minister Aleš Hojs v začetku tedna uspešno prestal interpelacijo v državnem zboru, tudi v Avstriji niso vsi zadovoljni s svojim novim notranjim ministrom Gerhardom Karnerjem. Zanj je liberalni časnik Der Standard z Dunaja te dni pisal, kako je bil sedanji notranji minister doslej "operater" v muzeju avstrofašista Engelberta Dollfussa v kraju Texingtal na Nižjeavstrijskem. Texingtal je vas s približno 1600 prebivalci in spletno povpraševanje vam pove, da premore dve turistični znamenitosti. Ena je grad Plankenstein, druga pa prav muzej Dollfussa, ki je v lasti občine in ki ga upravlja župan Karner.

Muzej ali relikviarij?

Muzej je bil ustanovljen leta 1998, nad njim pa roko ves ta čas drži Kranerjeva vladajoča Ljudska stranka ÖVP. Dollfuss je v njem predstavljen kot nesporna avstrijska patriotska žrtev nemškega nacizma. Vendar stvari niso črno-bele. Der Standard namreč kritično piše, da je muzej postavljen zelo nekritično. Češ da je bil Dollfuss avstrijski kancler sicer v težkih časih, to je v letih od 1932 do 1934, ampak je vseeno bil fašist. V dobro mu je nemara šteti, da se ni vdal pronemškim nacistom. Ti so ga na koncu med spodletelim pučem 25. julija 1934 tudi ubili v njegovem kanclerjevem uradu na Dunaju, kamor so vdrli.

Poslanka Zelenih Ewa Ernst-Dziedzic je ob imenovanju Karnerja za ministra v začetku letošnjega decembra od njega in od nižjeavstrijske Ljudske stranke v zvezi Dollfussovim muzejem že zahtevala "jasno opredelitev". Kajti kot je pisal Der Standard, je Dollfuss leta 1933 ukinil parlamentarno demokracijo in uveljavil fašistično korporativno državo, v Ljudski stranki pa v njem še zmeraj vidijo "nesporno osebnost", ki je storila tudi "veliko dobrega". Standard citira zgodovinarko z Dunaja, ekspertinjo za avstrofašizem Lucile Dreidemy. Ta je muzej v Texingtalu označila za "spominsko obeležje" oziroma za relikviarij. O Dollfussu namreč v njem govorijo kot o "pogumnem patriotu", ki se je "s telesom in dušo" zavzemal za Avstrijo. To je Dreidemy označila za shizofreno, saj se je Dollfuss sprva celo pogajal z nacisti in je "Avstrijce zmeraj označeval za Nemce". Kljub njenim pripombam niso v muzeju v vseh teh letih popravili ničesar.

Kult žrtve

Kako je bilo s tem v tridesetih letih prejšnjega stoletja, smo vprašali vodilnega avstrijskega zgodovinarja dr. Wernerja Suppanza z Inštituta za zgodovino na graški univerzi. "Dollfuss je bil zelo zaznamovan s političnim katolicizmom. Pomembni predstavniki Krščansko-socialistične stranke pri nas so si že od dvajsetih let 20. stoletja prizadevali za avtoritarni sistem. Dollfuss je videl stične točke z nacionalsocializmom, recimo v negativnem odnosu do znamenitega avstromarksizma, pa v avstrijskem pripoznavanju k nemštvu in v odklanjanju parlamenta ter strankarske demokracije. Ideološko nasprotje do nacionalsocializma je vendarle tudi gojil, in to z lojalnostjo do katolištva in do habsburške preteklosti," pove Suppanz.

O nesrečni smrti Dollfussa je več razlag. Ena je, da se je nacistu ob spodletelem puču nehoteno sprožila pištola. Suppanz: "O tem dogodku je najboljšo razlago ponudil Kurt Bauer v svoji knjigi iz leta 2014 Hitlerjev drugi puč. Cilj tedanjih nacističnih pučistov je namreč bil, da člane vlade zajamejo kot talce, in nikakor umor Dollfussa. Tega sta sicer zadela dva strela. Nacisti so mu skušali dati prvo pomoč in so celo klicali zdravnika. A mu ni bilo več pomoči. Ta smrt je nato avstrofašistični propagandi pomagala zgraditi kult žrtve."

Ta kult, tako se zdi, zdaj naprej gojijo v avstrijski Ljudski stranki. Zakaj? "Menim, da je treba na to v stranki gledati diferencirano. Čaščenje Dollfussa je v stranki pomembno za predstavnike njene katoliško-konservativne struje. Njegova žrtev, ki so jo zagrešili nacionalsocialisti, zanje igra osrednjo vlogo, ko naj bi šlo za razbremenitev odgovornosti krščanskosocialne stranke za ukinitev demokracije v Avstriji v letih 1933 in 1934," razloži graški zgodovinar.

Od turkizne nazaj k črni

Dollfuss torej ostaja nekakšen avstrijski patriot in očitno ga tako dojema tudi novi avstrijski notranji minister Karner. "Imenovanje Karnerja za notranjega ministra nam sicer več pove o velikem vplivu nižjeavstrijske Ljudske stranke na zvezni ravni," povzame Suppanz. "Da je Karner postal minister, je gotovo močan znotrajstrankarski signal. Kaže, da se vodilna zvezna vladna stranka vrača h klasični črni barvi, torej proč od turkizne donedavnega kanclerja Sebastiana Kurza. To s seboj prinaša tudi njen tradicionalni pogled na zgodovino."

Vendar, kako je mogoče, da nam zgodovino - ne samo v Avstriji - razlagajo politiki in ne strokovnjaki, se pravi zgodovinarji, še vprašamo Suppanza. In pojasnjuje: "Sam bi raje bil optimističen, kajti vendarle je vsaj v Avstriji skoraj nemogoče, da bi nam politiki lahko po svoje tolmačili zgodovino in to v javnosti ne bi vzbudilo odpora. Znanstveno raziskovanje in razlaganje zgodovine se pri nas odvija na očeh javnosti, ugotovljena zgodovinska dejstva so hitro objavljena. Vsakršne vprašljive izjave politikov pa kmalu postanejo tarče javnih razprav."