Dolga, zavita pot do Bele hiše

Kaos, debakel, katastrofa. To so izrazi, s katerimi so neodvisni politični analitiki pospremili ponedeljkov začetek izbire kandidata demokratske stranke za novembrske predsedniške volitve v Združenih državah Amerike. Tradicionalno se je izbira kandidata ali kandidatke začela v ruralni srednjeameriški zvezni državi Iowa, in sicer na starodavni način, četudi velja šele od leta 1968: ne z glasovnicami, temveč z zborovanji članov stranke (caucusi) po dvoranah, cerkvah, knjižnicah in celo zasebnih domovih, ki so debatirali o kandidatih in se presedali na stran tistega oziroma tiste, ki jih je najbolj prepričal/-a. Toda zapletlo se je pri zbiranju rezultatov v osrednjem štabu demokratov v prestolnici Des Moines in tudi 18 ur po koncu zborovanj še ni bilo znano, kdo je slavil v sicer nepomembni državi, ki ima le malo elektorskih glasov. Zmaga se po približno dveh tretjinah preštetih glasov nasmiha Peteu Buttigiegu, ki vodi pred Berniejem Sandersom, Elizabeth Warren in Joejem Bidnom. Po drugi strani pa je zmaga v Iowi pomembna v psihološkem smislu, saj neopredeljeni volivci ne marajo staviti na poražence. In vsak demokratski kandidat, ki je po letu 2000 slavil v Iowi, je na koncu osvojil strankarsko predsedniško nominacijo.

Demokratska bitka, republikanski spokoj

Letos so se volivci v državi, ki slovi po pridelavi koruze, odločali med petimi demokratskimi imeni: bivšim podpredsednikom Joejem Bidnom, socialističnim senatorjem Berniejem Sandersom, istospolno usmerjenim županom Petom Buttigiegom, senatorko slovenskih korenin Amy Klobuchar in senatorko, ki jo mnogi vidijo kot glavno favoritinjo, Elizabeth Warren. Med demokratskimi kandidati pa ni bilo nekdanjega newyorškega župana, milijarderja Mika Bloomberga, ki je pozno stopil v politično tekmo in Iowi sploh ni posvetil nobene pozornosti. Rezultati v tej državi sicer niso reprezentativni, saj gre za državo z 90-odstotnim belskim prebivalstvom, na caucusih pred štirimi leti pa je Hillary Clinton premagala Bernieja Sandersa za pičli 0,2 odstotne točke.

Imeni kandidatov znani šele poleti

Ameriški volilni sistem je tako zapleten, da je povprečnemu Evropejcu težko nerazumljiv. Vse se začne s strankarskimi predvolilnimi zborovanji oziroma shodi, ki so prva stopnja procesa izbire predsedniških kandidatov na ameriških volitvah in dokaj natančen pokazatelj, kateri strankarski kandidati bi se lahko dobro odrezali na primarnih volitvah ter kasneje na strankarskih konvencijah, ki dajo končna kandidata.
Pri ameriških predhodnih predsedniških volitvah gre za izbiro delegatov za strankarske konvencije, ki potekajo poleti in na katerih uradno izvolijo nominirance za predsedniške kandidate. Na predvolilnih shodih teh delegatov ne izvolijo uradno. Po Iowi bodo februarja neodvisne preliminarne volitve izvedli še v pretežno belskem New Hampshiru ter rasno bolj pisanih Južni Karolini in Nevadi. S 1. marcem se začne koledar polniti, začne se s "super torkom", ko bodo v 15 zveznih državah in ozemljih ter med Američani v tujini hkrati potekala strankarska zborovanja, na katerih bodo člani strank izbirali svojega predsedniškega kandidata. Preliminarne volitve se potem nadaljujejo do 7. junija, ko jih bo izvedlo še zadnjih šest ameriških zveznih držav, med njimi tudi Kalifornija. Nato sledijo strankarske konvencije, ki izluščijo prva favorita, torej kandidata demokratov in republikancev. Kandidatov za predsednika je sicer običajno več, označujejo se kot neodvisni, a nimajo nobenih možnosti in le redko kakorkoli posežejo v predsedniško tekmo s tem, da bi kandidatu ene ali druge stranke odvzeli večje število glasov.
Republikanska konvencija bo letos od 24. do 27. avgusta v Charlottu v Severni Karolini, kjer bodo kronali Trumpa kot kandidata za drugi mandat. Demokrati imajo svojo konvencijo od 13. do 16. julija v Milwaukeeju v Wisconsinu, pri njih pa ostaja povsem odprto, kdo bo dobil blagoslov volivcev.

Ne zmaga vedno tisti, ki dobi največ glasov

Na koncu pa prvi torek po prvem ponedeljku v novembru, letos bo to 3. novembra, Američani odidejo na volišča v 51 zveznih državah in okrožju Columbia, torej v Washingtonu. Toda tudi tu ni vse tako enostavno kot v Evropi: vsaka zvezna država ima namreč določeno število elektorskih glasov glede na svoje prebivalstvo, a tudi na gospodarsko moč. Elektorsko najmočnejše države so Kalifornija, Teksas in Florida. Na volitvah zmaga tisti kandidat, ki dobi najmanj 270 od skupno 538 elektorskih glasov, zato ni nujno, da zmaga tisti, ki je v ZDA dobil največ volilnih glasov; to se je zgodilo leta 2016, ko je Hillary Clinton dobila tri milijone glasov več kot Donald Trump, in leta 2000, ko je demokrat Al Gore prejel več glasov volivcev kot njegov tekmec George W. Bush. Toda tako Trump kot Bush mlajši sta zmagala v elektorsko močnejših državah.