Dvajset let od smrti Jaserja Arafata: Od militanta do nobelovca. Kakšna je njegova zapuščina?

Včeraj je minilo 20 let od smrti Jaserja Arafata, dolgoletnega palestinskega voditelja in vodje PLO - Palestinske osvobodilne organizacije. Bil je tudi soustanovitelj političnega gibanja in stranke Fatah, ki jo je vodil od leta 1959 do svoje smrti 2004.

V izraelsko-arabski vojni leta 1948 se je boril skupaj z Muslimansko bratovščino. Že kot študent se je zavzemal za arabski nacionalizem in je nasprotoval sionizmu. V Fatahu so si prizadevali, da bi leta 1948 ustanovljeno izraelsko državo nadomestili s palestinsko. Od 1969 je bil Arafat na čelu PLO, ki je postala uradno priznana predstavnica palestinskega ljudstva. Ustanovljena je bila leta 1964, da bi vzpostavila arabsko državo na ozemlju Palestine in Izrael izbrisala. Ameriška zunanja obveščevalna služba Cia je PLO in Fatah celo povezovala s Črnim septembrom, palestinsko teroristično organizacijo, odgovorno za pokol izraelskih športnikov na olimpijskih igrah v Münchnu leta 1972. 

Zaradi sporazuma sionist ubil Rabina

Leta 1988 je Arafat Izraelu vendarle priznal pravico do obstoja in začel prizadevanja za rešitev in končanje izraelsko-palestinskega konflikta. Tedaj so tudi ZDA in Izrael Fatah umaknili s seznama terorističnih organizacij. Septembra 1993 sta Arafat in tedanji izraelski predsednik Jicak Rabin sklenila mirovni sporazum, znan kot sporazum iz Osla, ki pa v celoti ni nikdar zaživel. S sporazumom sta si Izrael in PLO medsebojno priznala pravico do obstoja, kar je svet pozdravil. Še zlasti, ko je bilo jasno, da dokument predvideva ustanovitev palestinske države na zasedenih ozemljih Zahodnega brega, Gaze in Vzhodnega Jeruzalema, torej rešitev dveh držav.

Zavoljo mirovnih sporazumov so Arafat, Rabin in tedanji zunanji minister, kasneje izraelski predsednik Šimon Peres leta 1994 prejeli Nobelovo nagrado za mir. Toda že leto zatem je Rabin v Tel Avivu umrl za posledicami atentata. Ustrelil ga je sionistični skrajnež, ki je nasprotoval sporazumom iz Osla. Arafat se je leta 1994 vrnil v Palestino in se naselil v Gazi ter spodbujal delovanje palestinske samouprave. 

Okoli smrti veliko teorij

Izraelske oblasti so ga želele ubiti. Mosad je večkrat poskusil sestreliti letalo, v katerem je letel. Agenti so celo sledili izraelskemu novinarju, ko je ta na skriti lokaciji intervjuval Arafata. Izraelski premier Ariel Šaron je Arafata označil za morilca Judov. 

Palestinske oblasti so konec oktobra 2004 sporočile, da se je Arafatovo zdravstveno stanje poslabšalo. Iz Ramale na Zahodnem bregu so ga ob dovoljenju Izraela prepeljali najprej na zdravljenje v Jordanijo, od tam pa v Francijo. Od 3. novembra je v bolnišnici v Parizu bil v popolni nezavesti. Umrl je 11. novembra 2004, star 75 let. Zaradi naglega poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja so mnogi posumili, da je bil zastrupljen. To so trdili številni viri blizu Arafatu. Francoski zdravniki pa so sporočili, da je bil uradni vzrok smrti hemoragična kap, trpel naj bi bil za krvnim obolenjem. Toda švicarska komisija naj bi bila v njegovih kosteh odkrila plutonij. Arafatova žena Suha ni dovolila obdukcije, češ da je v nasprotju z muslimanskimi običaji. 

Ideološke razlike med Fatahom in Hamasom

Po smrti je Arafata na čelu PLO, mestu palestinskega predsednika in predsednika Palestinske narodne uprave nasledil Mahmud Abas. 

Leta 2006 je Fatah na palestinskih parlamentarnih volitvah izgubil proti Hamasu, kar je med njima povzročilo konflikt, ki se pravzaprav nikdar ni končal. V spopadih med gibanjema je bilo od januarja 2006 do maja 2007 ubitih več kot 600 ljudi. Hamas je junija 2007 prevzel nadzor v Gazi, Fatah pa je z Abasom obdržal oblast na Zahodnem bregu in nadzor nad palestinskimi begunskimi taborišči. 

Razlog za razdor med Fatahom in Hamasom so bile poleg boja za oblast tudi ideološke teme. Fatah se zavzemal za arabski socializem, socialno demokracijo, sekularizacijo. Leta 1988 se je Fatah odpovedal terorizmu, PLO pod vodstvom Fataha pa se je v devetdesetih uradno odrekla oboroženemu odporu in podprla resolucijo ZN, ki poziva k rešitvi dveh držav: palestinske v njenih mejah izpred leta 1967, torej Zahodni breg, Gazo in Vzhodni Jeruzalem.

Hamas je bil leta 1987 kmalu po začetku prve intifade ustanovljen kot islamistično gibanje, ki zagovarja oboroženi odpor in Izraela ne priznava. Gibanje je nastalo kot veja Muslimanske bratovščine oziroma kot oboroženo vojaško krilo. Leta 2017 je Hamas prekinil vezi z bratovščino in pristal na ustanovitev palestinske države v mejah iz leta 1967.