(INTERVJU) Raül Romeva, borec za katalonsko neodvisnost: Skupnost je pomembnejša od posameznika

Diada, 11. september, je dan, ko Katalonci praznujejo. Pravzaprav ničesar ne praznujejo, spominjajo se hudega poraza. Na ta dan leta 1714 je padla Barcelona in Katalonija je izgubila neodvisnost. Postala je žrtev spleta okoliščin, kjer je prevladala igra velikih. Angleži so se ločeno pogodili s Francozi, Avstrijci so se ukvarjali s habsburškim prestolom in oboji so Katalonce pustili na cedilu. V 20. stoletju je bilo dvakrat videti, da se jim je nasmehnila sreča, a obakrat je to bil le privid. Španija jih je nadvladala, omejila je njihovo kulturo in odvzela jim je jezik.

Pred štirimi leti so znova poskusili, z referendumom 1. oktobra 2017. Tudi takrat jih je Madrid presegel in s tistimi, ki so se borili za neodvisnost, grobo obračunal. Najbolj s politiki, ki so vodili osamosvojitveni boj. Med temi je tudi Raül Romeva, nosilec liste Junts per Sí (Skupaj za da), ki je Katalonce popeljala na referendum. Bil je aretiran, obsojen na 13 let zaradi vstaje, presedel skoraj tri leta in pol, zdaj je na svobodi, vendar javnih funkcij ne sme opravljati še več kot devet let. V zaporu je Romeva napisal dve knjigi. Pravzaprav tri, kajti eno je tudi narisal. V sredo je svoje knjige predstavil v knjigarni v središču Barcelone in to je bila priložnost za pogovor, ki ga tudi tokrat ni odklonil. Slovenskim novinarjem vedno rad odgovarja.

Med predstavitvijo svojih knjig ste med drugim omenili, da ste bil vedno republikanec in demokrat, niste pa bili vedno indipendentist. Kaj ste s tem mislili?

"Sem eden tistih tisočev ljudi, ki so se uprli španski vladi. Res, prej nisem bil indipendentist, bil sem federalist, v življenju sem vedno zagovarjal stališče, da bi morala Katalonija postati del zvezne Španije. Vendar sem kasneje razumel, da to ni mogoče, da v Španiji ni nikakršne volje, da bi se premaknila, preusmerila proti federalizmu. Veliko nas je bilo po letu 2010, ko je ustavno sodišče zavrnilo statut Katalonije, ki smo razumeli, da je potreben demokratičen poziv, da se odločimo, ali še želimo ostati sestavni del Španije ali pa se opredelimo za neodvisnost. Tudi sam sem se takrat pridružil temu gibanju."

Verjamem samo v politične rešitve

Ne samo to, bili ste voditelj tega gibanja, nosilec liste Junts per Sí ...

"No, bil sem prvi na kandidatni listi, ne bi dejal, da sem bil voditelj. Koncept voditelja je bolj zahteven, ampak res sem bil nosilec liste."

Kakšna je danes indipendentistična zgodba, zgodba o neodvisnosti? Je zastala? Je končana?

"Ne, sploh ne, pošteno bom povedal: zdi se mi močnejša kot prej. Res smo se demobilizirali, kajti v vsakem gibanju je mobilizacija dokaj lahka, kadar imaš pred seboj specifičen kratkoročni cilj. Seveda je res, da danes nimamo pred seboj takega cilja. Prepričan pa sem, da vsi razumejo, da ni poti nazaj, kar je zelo pomembno. Res je pred nekaj leti obstajal občutek, da bi bilo to lažje in hitrejše. Zdaj se zavedamo, da gre za vprašanje merjenja moči. Vemo, da imamo za seboj veliko število ljudi, ki se zavzemajo za samoodločbo. Če bi bili drugje, na primer v Združenem kraljestvu ali v Kanadi, bi bili s številkami, s katerimi razpolagamo, učinkoviti. V Španiji to še ni mogoče. Moramo pa nadaljevati. Gibanje neodvisnosti še zdaleč ne izginja, nasprotno, močnejše je kot kdajkoli prej."

Na nedavnih volitvah so si stranke neodvisnosti ponovno zagotovile večino v katalonskem parlamentu ...

"Ne samo tokrat, na vseh zadnjih volitvah smo imeli večino, tudi na lokalnih volitvah smo prevladali. To je postalo že stalnica."

V Madridu vam zdaj ponujajo pogajanja. Jim verjamete?

"Verjamem samo v politične rešitve. Pozitivno je, da se o tem lahko pogovarjamo. Nismo dovolj močni, da bi karkoli vsilili, dokazali so nam, da nas država lahko kadarkoli zaustavi. To za nas ni ugodno stanje. Pogajanja potekajo po vsem svetu, zgodovina jih je polna, z njimi so rešili tudi zelo zapletena stanja. Če se je to lahko zgodilo, je smiselno, da se tudi o Kataloniji pogajamo. Sem optimist, ko se zavzemam, da se pogajamo; seveda se mi še sanja ne, ali bomo s tem res kaj dosegli, ampak razumem, da represija policije in sodstva ne more trajati v nedogled. Zato podpiram vsakršna pogajanja. Mi imamo svoje predloge, pričakujemo pa, da bo nasprotna stran, to je španska vlada, predstavila svoje in o tem se bomo pogovarjali. V to je vključena naša družba."

Še Britanci lažje razumejo pravico do samoodločbe

Vaša zadnja diada, ki ste se je udeležili, je bila leta 2017. V naslednjih letih ste jo namreč spremljali iz zapora. Se boste letos udeležili manifestacij?

"Seveda, prepričan sem, da so mirne demonstracije način, da izrazimo svoja stališča. Udeležil se jih bom in ob tem spoštoval zdravstvene ukrepe. Ne gre samo zame, zavedam se, da sem sestavni del velikega gibanja, to bom dokazal s svojo prisotnostjo. Gre za nas, skupaj smo veliko močnejši."

Leta 2017 ste bili dobro pripravljeni, opravili ste veliko delo, pripravili ste referendum, bili ste množično angažirani. Kaj je šlo narobe?

"Gre za vprašanje moči. Če želite, lahko rečete, da smo bili naivni. Mislili smo, da živimo v demokratični državi in bi dejstvo, da ljudje tako množično demonstrirajo, privedlo najmanj do razprave. Zavedali smo se, da je bilo za špansko državo zelo težko kar tako sprejeti izid referenduma, prepričani pa smo bili, da bodo v Madridu razumeli, da je treba nekaj demokratičnega vendarle narediti. Zgodilo se je prav nasprotno, odgovorili so zelo agresivno. Res je tudi, in to si moramo priznati, da je sicer zelo dobro, da je polovica dežele za neko opcijo, to je zelo pomembno, ampak ni dovolj. Prizadevati si moramo za drugačno večino, torej ne za 50 odstotkov za neodvisnost, ampak za 80 odstotkov za pravico do samoodločbe. Gre torej za zahtevo velike večine, da se ji omogoči, da v volilno skrinjico vrže svojo odločitev. Nekateri bodo za neodvisnost, drugi ne, tretji ne vedo, kaj bi. Kakorkoli že, govorimo o demokraciji in to stališče zagovarjamo."

Vam je britanski premier Boris Johnson ukradel to misel, ko zdaj pravi, da bo Škotom dovolil referendum, če jih najmanj 70 odstotkov pristaja na pravico do samoodločbe?

"Dobro je to, tu je razlika med Združenim kraljestvom in Španijo. Kar nekajkrat se je kakih 42, celo 45 odstotkov Škotov izreklo za neodvisnost. Johnson zdaj pravi, da ne gre za vprašanje legitimnosti, gre za številke. V Španiji postavljajo pod vprašaj zakonitost, mi pa se sklicujemo na demokratična načela. To je natanko tisto, na kar danes pristaja Združeno kraljestvo. Res bi želel, da bi imeli tu Davida Camerona, pa celo Johnsona, ker tam razumejo, da je to mogoče. Lahko o tem diskutiramo, ampak ni mogoče tega zanikati."

"Unilateralizem potrebuje moč, ki je mi nimamo"

Vendar pa vam Madrid kljub obljubi, da se bo pogajal, še vedno nagaja. Zdaj Španija omejuje rabo katalonščine na univerzah.

"To je res. In tudi to je razlog, zaradi katerega se tako odločamo, ker vedno zaznavamo, da je Madrid iz dneva v dan bolj zadržan ne samo glede promocije, ampak tudi glede ohranjanja temeljnih pravic v Kataloniji. Imamo torej državo, ki deluje proti temeljnim pravicam, kot je na primer raba jezika. Prav zaradi tega smo prepričani, da je treba to državo spremeniti, da potrebujemo državo, ki bi podpirala temeljne pravice, ne pa jih odžirala. Vprašanje jezika, ki ga omenjate, je torej eden izmed razlogov, zakaj se odločamo za pogajanja."

V tem času ste napisali kar nekaj knjig. Med temi je knjiga z zelo nenavadnim naslovom, Ubuntu. Če prav razumem, bi to knjigo lahko prevedli z besedo sočutje, kajne?

"To je nekaj podobnega, ampak ne samo to. Pomeni, da je skupnost, to je 'mi', pomembnejša od posameznika. Ta koncept sem povzel po Južnoafričanih, Desmond Tutu in Nelson Mandela sta ga uporabljala. V bistvu pomeni, da 'jaz' nisem tukaj zaradi svojih interesov in želja ali celo pravic, ampak zato, ker imamo skupno potrebo, skupne želje, skupne pravice, in sam k temu dodajam, da imamo tudi skupno dobro. Ubuntu je način razumevanja, da vsak naš boj presega interese posameznika, je boj za splošno dobro. Zato sem se opredelil za neodvisnost, prepričan sem, da bi bilo to koristno tudi za odpravljanje splošnih problemov, od klimatskih sprememb do demografskih vprašanj, za katere se ljudje običajno mobilizirajo. Tudi ljudje, ki umirajo v Sredozemlju, ker želijo priti k nam, so del problemov, ki jih naslavljam."

Pa ste zasledili kakšen delček "ubuntu" v Španiji, v Madridu?

"Žal ne v takšni meri, kot bi si želel. Priznati pa moramo, da obstaja nekaj okolij, kjer bi lahko gradili konsenz. Na primer, v Španiji je veliko ljudi, ki se opredeljujejo za republiko in republikanizem, to je politično in ideološko pot, kako graditi skupno družbo. Lahko ste republikanec in pripadate različnim državam, kajti republikanizem je splošna ideologija. To je sistem države, vladanja, ki ščiti posameznike pred zlorabo oblasti, pred egoizmom, sebičnostjo nekaterih posameznikov. To bi želel za Katalonijo, ampak vem, da obstajajo ljudje, ki bi to želeli za Španijo. Delajmo torej skupaj z namenom, da dosežemo ta sistem. In tu si ne postavljam problema, da je ena republika Katalonija in druga republika Španija, saj lahko v marsičem sodelujeta kot številne druge republike v svetu. V tem smislu torej obstaja prostor, da lahko delamo in gradimo skupaj."

Sprašujem vas o utopiji. Ali mislite, da bi zvezna republika Španija pomenila konec neodvisne Katalonije?

"Jaz bi to postavil drugače. Postal sem indipendentist, kadar sem razumel, da je zvezna republika Španija nemogoča."

Sodi enostranska deklaracija o neodvisnosti, ki ste jo načrtovali ob referendumu, že v zgodovino?

"Mislim, da ni nikoli zastarala. Res pa je, da vsaka misel o unilateralnih rešitvah zelo težko uresničljiva. Mi potrebujemo državo, ki bi jo priznala tako Španija kot tudi mednarodna skupnost. Dosega tega cilja z unilateralizmom je zelo težka. Unilateralizem potrebuje moč, ki je mi nimamo, to smo okusili na lastni koži v zadnjem času. Čedalje bolj sem prepričan, da moramo delovati drugače in se potegovati za multilateralne rešitve, torej za široko mednarodno podporo."