Vsak njegova pot po Sarajevu, glavnem mestu Bosne in Hercegovine, je bila dolga. Četudi je moral prehoditi le kilometer ali dva, je lahko trajala nekaj ur. Ljudje so ga ustavljali, mu želeli stisniti roko in z njim izmenjati besedo ali dve. Jovan Divjak, upokojeni general armade Bosne in Hercegovine, ki je postal zaščitni znak obrambe Sarajeva v vojni v letih 1992-1995 in večni zagovornik multietnične Bosne in Hercegovine, je umrl le nekaj dni po 29. obletnici pričetka srbskega obleganja bosansko-hercegovske prestolnice. Star je bil nekaj dni manj kot 84 let.{infobox-quote_full}159166{/infobox-quote_full}
Za mnoge na svetu ga je to, da je kot Srb postavil v bran napadenemu Sarajevu, ki so ga ravnali s tlemi njegovi rojaki, pri čemer je v treh letih in pol umrlo 11.541 ljudi, na mesto pa je v povprečju padlo 329 granat dnevno, naredilo velikega. Za vse, ki smo ga spoznali osebno, pa je bil velik, ker je bil - človek. Med vojno so ga njegovi borci oboževali, ker je vsakodnevno prihajal med njih in jih bodril, po vojni pa si v primerjavi z mnogimi drugimi vojaki in politiki ni polnil žepov, kot so radi povedali Sarajevčani, temveč je ustanovil človekoljubno fundacijo oziroma združenje Izobraževanje gradi Bosno in Hercegovino. Ta je pomagala do lepše prihodnosti tisočim mladim vseh narodnosti, ki živijo v BiH.
Bosno in Hercegovino je imel neskončno rad. Tudi ko so jo mnogi odpisali, je on verjel vanjo. "BiH bo preživela zaradi tega, ker je meja med vzhodno in zahodno Evropo. Je tampon med Rusijo, ki ima velik vpliv na Republiko Srbsko, Turčijo, ki skuša imeti vpliv na Bošnjake ... BiH je paradigma možnosti življenja pripadnikov različnih religij in kultur na enem prostoru. V Evropi pa je dilema, kaj napraviti z njo, v bistvu več dilem. Zame je daytonski sporazum dober sporazum, dobra ustavna podlaga, vendar nikoli uresničena. V Daytonu so se na primer Alija Izetbegović, Slobodan Milošević in Franjo Tuđman dogovorili, da se lahko vsi ljudje vrnejo na svoje domove. To se ni nikdar zgodilo, etnično čiščenje je postalo dejstvo. Etnično čiščenje z vseh treh strani. Nikoli niso bile formirane ustanove, ki bi zagotavljale to, nekakšno enotno BiH. Vzhodna Bosna je očiščena Bošnjakov, v Posavini, kjer je bilo pred vojno 220 tisoč Hrvatov, jih je zdaj okoli 15 tisoč. Tudi v Sarajevu je bilo pred vojno 49 odstotkov Muslimanov, 29 odstotkov Srbov, šest odstotkov Hrvatov, deset odstotkov takih, ki so se deklarirali kot Jugoslovani ... Danes je v mestu 95 odstotkov Bošnjakov," mi je dejal v intervjuju ob 20-obletnici začetka vojne. Še bolj je verjel v mlade. "Okoli 16 tisoč otrok je v vojni ostalo brez staršev. V življenju sem bil trikrat res srečen: leta 1960, ko sem izvedel, da bom postal oče, profesionalno v letih 1992-1995, ko sem branil BiH, čeprav sem 1999 vrnil vse čine in odlikovanja kot znak državljanskega nestrinjanja s tem, kar se dogaja, in teh 18 let, ko lahko pomagam otrokom. Donatorjev je žal vse manj. Toda fantastično je to, da otroci vedo, da obstaja združenje, ki jih bo podpiralo. Da niso prepuščeni zgolj sami sebi."
