Kako ustaviti iranski jedrski program

Na Dunaju se danes po skoraj polletni prekinitvi nadaljujejo pogajanja predstavnikov šestih svetovnih sil in Islamske republike Iran. Na neki način se začenjajo na novo: v Teheranu je vmes prisegla nova oblast pod vodstvom junija izvoljenega skrajno konservativnega predsednika Ebrahima Raisija, ki je nasledil nekoliko bolj spravljivega Hasana Rohanija. Nad vso posvetno oblastjo pa je še zmeraj 82-letni ajatola Ali Hamenej, sprva ostri nasprotnik kakršnihkoli pogovor z Zahodom, ki pa je zaradi hude ekonomske krize v zadnjem času nekoliko omilil svoja stališča. Gre za pogovore o iranskem jedrskem programu oziroma sporazumu (Joint Comprehensive Plan of Action - JCPOA) o ukinitivi zahodnih gospodarskih sankcij v zameno za prekinitev bogatenja urana in mednarodni nadzor nad iranskimi jedrskimi zmogljivostmi. Tak dogovor so svetovne sile s prejšnjo oblastjo v Iranu dosegle leta 2015, bivši ameriški predsednik Donald Trump pa je poleti 2018 od njega enostransko odstopil.{infobox-quote_full}182047{/infobox-quote_full}

Trše pogajalske pozicije Irana

"Na pogajalske pozicije Irana oziroma na konstruktivno pripravljenost Teherana na sklenitev dogovora bo bolj kot osebna politična stališča Raisija vplival racionalni razmislek iranskih strateških odločevalcev, vključno z vrhovnim voditeljem Hamenejem. Na iransko (ne)konstruktivnost na pogajanjih bo vplivalo več vsebinskih elementov: nekateri bodo delovali v smeri bolj trdih pogajalskih zahtev Irana, drugi pa bodo povečevali možnosti, da bo Teheran na koncu bolj pripravljen skleniti dogovor," pojasnjuje eden najboljših poznavalcev bližnjevzhodnih zadev pri nas dr. Primož Šterbenc, docent na Fakulteti za management Univerze na Primorskem.{api_embed_photo_L30}731572{/api_embed_photo_L30}

Pogajanja, ki bodo predvidoma med ZDA in Iranom posredna, med drugimi podpisnicami sporazuma (Veliko Britanijo, Francijo, Nemčijo v imenu EU, Kitajsko in Rusijo) in predstavniki Teherana pa direktna, se lahko vlečejo še dolgo. "Med elementi, zaradi katerih bo Iran trši pogajalec, je najprej treba izpostaviti, da se Teheran zaveda, da je dokaj uspešno prestal najbolj bolečo fazo, ki sta jo povzročila Trumpov odstop od JCPOA in ameriška uvedba dodatnih sankcij. Iran je bil namreč med majem 2018 in začetkom leta 2021 družbenoekonomsko stisnjen v kot, saj so široke ameriške sankcije ("maksimalni pritisk"), huda epidemija covida-19 in velik padec svetovnih cen nafte (kolikor je je Iran lahko sploh še prodal - večinoma LR Kitajski) povzročili izjemno močno bolečino iranski ekonomiji (veliko krčenje in strm padec vrednosti valute). Vendar pa se v letu 2021 že kaže določeno izboljševanje iranskega ekonomskega položaja, na kar vpliva tudi bistveno povišanje cene nafte v zadnjem času (trenutno okoli 80 dolarjev za sodček)," ocenjuje Šterbenc.

Kitajska ne more nadomestiti Zahoda

Šiitski Iran po Šterbenčevem mnenju tudi ve, da je iz merjenja moči z bližnjevzhodnima sunitskima silama Savdsko Arabijo in Združenimi arabskimi emirati (ZAE) izšel kot zmagovalec, saj sta Riad in Abu Dabi spoznala, da sta varnostno preveč šibka oziroma ranljiva, da bi lahko nadaljevala konfrontiranje s Teheranom in njegovimi varovanci. Iranski odločevalci poleg tega vedo, da si ZDA ob vse očitnejšem tekmovanju z LR Kitajsko za globalno prevlado težko privoščijo, da bi geopolitično izjemno pomemben Iran še naprej potiskale v naročje azijske velikanke, kot se je dogajalo v zadnjih treh letih. Teheran in Peking sta namreč sklenila sporazum o strateškem partnerstvu. "Iranski pogajalci se končno zavedajo, da je več izjemno pomembnih članov administracije ameriškega predsednika Joeja Bidna naklonjenih oživitvi JCPOA, in sicer zato, ker so sami sodelovali pri sklenitvi jedrskega sporazuma (svetovalec za nacionalno varnost Jake Sullivan in direktor obveščevalne agencije Cia William Burns) ali pa zaradi tega, ker menijo, da bi bilo to nujno zaradi stabilnosti Bližnjega vzhoda," pravi Šterbenc.{api_embed_photo}731570{/api_embed_photo}

Kljub zamenjavi oblasti si bo Iran zelo verjetno močno prizadeval za oživitev sporazuma. Kljub trenutnemu izboljševanju ekonomskega položaja iranski strateški odločevalci namreč vedo, da se ekonomski položaj države lahko srednjeročno in dolgoročno ter stabilno in celovito izboljša zgolj v primeru odprave ameriških sankcij. Iran bi bil na primer v tem primeru spet vključen v globalni finančni sistem, poleg tega pa bi lahko prišel do zahodne tehnologije in trgov. Precej monokulturna ekonomija, večinoma temelječa na izvozu nafte, ne more zagotavljati svetle prihodnosti. Iran se zaveda, da strateško in tudi ekonomsko partnerstvo, ki ga je sklenil s Kitajsko, ne more biti prava alternativa ekonomskemu sodelovanju z Zahodom, saj je Peking v preteklosti ekonomsko stisnjenost Teherana v kot že izkoriščal za uveljavljanje lastnih interesov, poleg tega pa azijska sila vendarle ni tako sofisticiran ekonomski akter, kot so zahodne države.{infobox-gray}182048{/infobox-gray}

Izrael grozi z napadi

Alternative sklenitvi sporazuma so nevarne. "V primeru propada pogajanj bi v ospredje stopila agresivna, tudi vojaška opcija, ki jo že ves čas zagovarja Izrael, ki v Iranu vidi edino državo, ki je sposobna preprečevati izraelsko hegemonijo na Bližnjem vzhodu," razmišlja Šterbenc. Ker Iran že nekaj časa uran bogati do 60-odstotne stopnje, izdeluje uranovo kovino in postopoma omejuje sodelovanje z inšpektorji Mednarodne agencije za jedrsko energijo (IAEA), vse bolj prihajajo v ospredje glasovi tistih, ki opozarjajo, da želi Teheran pridobiti jedrsko orožje in da bo to sposoben kmalu izdelati ter da je treba zato vojaško ukrepati. Ta pritisk, ki v veliki meri prihaja iz tabora republikanskih članov ameriškega kongresa, vse bolj občuti Bidnova administracija, zato ga mora kljub svoji naklonjenosti oživitvi sporazuma upoštevati. Posledično je zunanji minister Antony Blinken pred kratkim opozoril, da bi ZDA lahko razmislile tudi o drugih opcijah. Izrael sicer že nekaj časa bolj intenzivno preigrava načrte letalskih napadov na iranske jedrske potenciale."

Skoraj gotovo je, da bi Iran bi na morebitne izraelske napade odgovoril z vsemi sredstvi, tudi z raketnimi in dronovskimi napadi libanonskega Hezbolaha na Izrael, napadi na ameriški in izraelski zaveznici Savdsko Arabijo in ZAE ter zapiranjem strateško pomembne Hormuške ožine. Vendarle pa se iransko vodstvo zaveda, da bi s tem lahko v vojaški spopad potegnili tudi ZDA, s čimer bi bil Iran še mnogo bolj ranljiv in bi na koncu iz spopada izšel kot poraženec.{api_embed_photo}731600{/api_embed_photo}

Iran ima odprto mirno pot

Precej jasno je tudi stališče Združenih držav Amerike. "Še vedno upamo, da bo diplomacija dosegla preboj," pravi Brett McGurk, koordinator ameriškega Sveta za nacionalno varnost. "Če ne bo uspešna, smo pripravljeni na druge možnosti. "Naj bo jasno: ne bomo dovolili, da Iran dobi jedrsko orožje. In pika." Podobno meni posebni odposlanec ZDA za iranski jedrski program Rob Malley: "Če bodo pretiravali, seveda tega ne bomo mirno opazovali. Pripravljeni smo se vrniti k sporazumu in odpraviti vse sankcije, ki niso v skladu z dogovorom. Če se Iran želi vrniti k sporazumu, potem ima odprto pot. Če se ne želi vrniti in nadaljuje s tem, kar dela zdaj, kar je zavlačevanje diplomacije in pospeševanje jedrskega programa, bomo morali ustrezno odgovoriti."

Iran kljub grozečim besedam noče vojne. "V primeru obuditve sporazuma bi spet nedvoumno dobil tisto, kar že ves čas želi, namreč pravico do miroljubne uporabe jedrske energije, ki mu jo kot pogodbeni stranki Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja (NPT) daje člen 4 tega sporazuma. Teheran, ki ima v svoji novejši zgodovini izjemno negativne izkušnje z vmešavanjem Velike Britanije, Rusije in ZDA, je namreč odločen, da nikoli več ne bo dopustil, da bi mu zunanje sile kratile pravice, ki mu pripadajo, vključno s tisto, ki je rezultat quid pro quo, ki so ga jedrske sile in države v razvoju sklenile leta 1968 ob podpisu NPT," je prepričan Šterbenc.