Če je kdo sploh opazil, je bil včeraj dan OZN. Pred 79 leti je po strahotah druge svetovne vojne okoli 50 držav ustanovilo novo svetovno organizacijo, ki naj bi ohranjala planetarni mir in iskala rešitve za globalne izzive. 

Na žalost se v zadnjem času mnogim OZN kaže kot repriza medvojne Lige narodov, ki jo je nemški firer zapustil že leta 1933. Zato, ker OZN nikakor ne more preprečiti vseh vojn, še huje, da tudi genocida ne. Razlogov je več. Eden glavnih je, da se OZN ni zmogel reformirati v skladu s spremembami, ki v svetu ves čas potekajo. Stalne članice OZN, zmagovalke v drugi vojni, privilegiranega položaja z vetom trmasto ne izpustijo iz rok. Kaj šele, da bi pristale na razširitev Varnostnega sveta (VS). Tako na primer v VS ni niti ene stalne članice iz Afrike ali iz Južne Amerike. Svet pa je po padcu Berlinskega zidu nehal biti bipolaren in očitno noče ostati unipolaren, čeprav bodo ZDA gotovo še nekaj časa najdominantnejša država sveta. V krvavih krčih se namreč rojeva multipolarno mednarodno okolje. Pri tem se kaže, kako je svetovna organizacija tudi utemeljena na "legalni fikciji enake suverenosti", kot je pred dvajsetimi leti zapisal Zbigniew Brzezinski, nekdanji ameriški svetovalec za nacionalno varnost. 

Čeprav se OZN komu zdi papirnati tiger, je preprečil veliko konfliktov in vojn, njegove agencije so dostikrat učinkovito blažile krize. Navsezadnje se je članstvo povečalo na 193 držav, torej jih je štirikrat več kot ob ustanovitvi. Kot zanimivost omenimo, da je bila med ustanoviteljicami Sovjetska republika Ukrajina, torej ločeno oziroma ob Sovjetski zvezi. Da se je zaradi OZN vendarle zgodilo več pozitivnega, kot če OZN sploh ne bi imeli, sta v poslanicah opazila tudi slovenski premier in slovenska zunanja ministrica. Zavrnila sta "neupravičene napade" in pozvala k "povrnitvi ugleda" OZN. Drugo je, da Slovenija kot nestalna članica VS svojim besedam pravzaprav v dejanjih ne sledi. Generalni sekretar OZN Antonio Guterres je v poslanici tudi poudaril potrebo po reformi, da bi organizacija lahko bila v prizadevanjih za mir učinkovitejša.  

So pa včeraj vsi opazili, da se je prav Guterres sinoči ob robu vrha Brics sredi Rusije sestal z Vladimirjem Putinom. Zategadelj je postal tarča zahodnih kritik in zlasti Kijeva, nekoč prestolnice tiste Sovjetske republike Ukrajine. A je Guterres še pred srečanjem s Putinom na tiskovni konferenci jasno in glasno dejal, da je treba vojno v Ukrajini končati in doseči "pravičen mir". 

Kritikom je treba reči, da je Guterresov obisk Rusije diplomacija na delu v najtežjih okoliščinah. Guterres je generalni sekretar vseh članic OZN, ne zgolj nekaterih. V Rusijo je sploh lahko prišel. V Izrael pa ne sme. Ta država, ki je v južnem Libanonu že večkrat napadla mirovne sile OZN, tudi s prepovedanim kemičnim orožjem, ga je ta mesec razglasila za persono non grata. Izrael ruši vse mostove človeškosti in vsakršne komunikacije, toda z anatemo Guterresa paradoksalno podeljuje moč na videz nemočni svetovni organizaciji. Ne bi Izrael tako grobo ravnal z njim, če mu ne bi nekje v malih možganih kljuval strah, da bo zavoljo kršitev številnih resolucij OZN nekega dne morda za to vendarle moral odgovarjati.