Mladi predsednik in politični očetomor

Manuel Jug je bil na občnem zboru Zveze slovenskih organizacij konec novembra že v drugo izvoljen za predsednika Zveze slovenskih organizacij na avstrijskem Koroškem. To je levo usmerjena ena od treh krovnih organizacij manjšine. Za naslednji štiriletni mandat je 25-letnik zbral kar 95,3 odstotka glasov. Toda še bolj je delegate presenetil nastop mladega predsednika.

Manuel Jug, ki so ga mnogi imeli zgolj za podaljšano roko prejšnjega dolgoletnega predsednika, ki je bil na čelu ZSO 27 let, Marjana Sturma, je namreč napovedal nekaj nepričakovanega. Z govornice je delegatom sporočil, da je konec sodelovanja zastopnikov ZSO z nemško nacionalno koroško organizacijo Heimatdienstom (KHD). Manuel Jug je v pogovoru za Večer ta teden dejal, da odnose s KHD oziroma s tako imenovano konsenzno skupino zamrznil, vsaj dokler se v njegovi organizaciji v tem ali naslednjem letu ne dogovorijo v programskem zboru ZSO. "Sturm je medtem izstopil z vseh funkcij v ZSO. Zavoljo mene se lahko še naprej pogovarja s KHD, vendar bo to poslej počel kot zasebna oseba."

Z eno potezo

Novinar manjšinskega tednika Novice iz Celovca Tomaž Verdev, ki je bil na občnem zboru ZSO v celovškem Lakeside Parku, je povedal, da je Jug s svojo izjavo o zamrznitvi oziroma moratoriju osupnil delegate, ki so se pripravljali na ostro debato in kritike o tem vprašanju: "Zaradi takega Jugovega nastopa razprave o tem nato sploh ni več bilo. Velika večina je Jugove besede pozdravila in si oddahnila, da je neprijetno vprašanje odstranjeno." Verdev pomenljivo doda: "Mladi politik je z eno samo mojstrsko potezo utišal kritike. Vsem je bilo jasno in bilo je videti, da je Jug izvedel simbolni očetomor."

Leta 2005 je s KHD ob asistenci norveškega sociologa in mirovnika Johana Galtunga ter profesorja socialne etike z ameriškega Harvarda Herberta Kelmana in še nekaterih navezal Jugov predhodnik Sturm. Upal je, da bo dialog v tako imenovani konsenzni skupini s tako skrajno skupino, ki je v preteklosti skušala slovensko manjšino ne le izbrisati, pač pa dobesedno izničiti, prinesel spravo med večino in manjšino v koroški deželi. Čeprav se je prav gotovo tudi zavoljo delovanja konsenzne skupine izboljšalo ozračje do manjšine, pa so v večini primerov koroški Slovenci potegnili kratko. To se je najbolj opazilo in videlo in ima še danes negativne učinke pri tako imenovanem celovškem memorandumu iz leta 2011. Pri pogajanjih, kako uresničiti vse več razsodb avstrijskega ustavnega sodišča o postavitvi dvojezičnih tabel v vseh krajih južne Koroške, kjer je vsaj deset odstotkov slovenskega življa, je namreč sodeloval tudi KHD, čeprav kot društvo pravzaprav ne bi mogel oziroma smel formalno predstavljati nemško govoreče večine v deželi.

Ob pomoči Dunaja in deželne vlade je KHD uspelo letvico za dvojezične krajevne table dvigniti na 17,5 odstotka. Tedanji deželni glavar Gerhard Dörfler je trdil, da je to sijajen matematični kompromis, kajti do tedaj je bilo nekaj, okoli 70, dvojezičnih tabel na južnem Koroškem postavljenih le tam, kjer so imeli v kraju čez 25 odstotkov Slovencev. Šef KHD Josef Feldner je ta kompromis ocenil dosti bolj realno, pri čemer je tudi iskreno izpovedal neizkrivljeno naravnanost KHD, ki je že sodeloval v dialogu z ZSO, da "je treba ta kompromis sprejeti zategadelj, da ne bi bilo na Koroškem dvojezičnih tabel še veliko več". Pred tem so namreč koroški Slovenci po eni najbolj odbitih zamisli v boju za pravice manjšin, odvetnika Rudija Vouka namreč, čez dvojezične koroške vasi in mesteca vozili z višjo hitrostjo od dovoljene. Tako jim je namreč, razočaranim, ker nimajo pravice do kolektivne pritožbe, v bistvu neprevidno svetoval tedanji predsednik avstrijskega državnega sveta Andreas Kohl. Šele voznik, ki so ga policisti za prehitro vožnjo oglobili, se je nato lahko individualno pritožil, da naselje ni prometno pravilno označeno, ker bi morala biti krajevna tabla v skladu s sedmim členom Avstrijske državne pogodbe dvojezična.

Tleče nezadovoljstvo

Celovški memorandum je bil ob nesrečnem strinjanju manjšinskih krovnih organizacij evidentno sklenjen na škodo koroških Slovencev. Ti so pred tem upravičeno računali, da bi jim po dikciji ustavnega sodišča pripadalo okoli 390 dvojezičnih krajevnih napisov. So jih pa nato dobili skupaj le 164 ob sicer nejasni "odprtnostni klavzuli". Slednje je pomenilo, da če se v posamezni občini strinjajo, lahko še kakšen dvojezični napis prostovoljno postavijo sami. Mimogrede, od tedaj so na ta način postavili samo štiri takšne table in navrh še eno, a to po mučni sodni proceduri. Nerešeno je ostalo tudi vprašanje slovenščine kot uradnega jezika.

V članicah ZSO, predvsem pri Zvezi koroških partizanov in prijateljev protifašističnega odpora, je tako že dlje časa tlelo precejšnje nezadovoljstvo nad tem Sturmovim dialogom s Feldnerjem. Sodu je verjetno izbilo dno odkritje spomenika, ki ga je brambovcu in nacistu dr. Hansu Steinacherju v Miklavčevem pri Žitari vasi ob stoti obletnici plebiscita postavil KHD. Na spomeniku v nemščini piše, da je KHD Steinacherju spomenik "hvaležno postavil za zasluge v koroškem obrambnem boju in pri pripravi koroškega plebiscita", s katerim so leta 1920 ohranili "enotno in svobodno Koroško". Napis se končuje tako rekoč z vzklikom: "Brez njega nedeljene Koroške ne bi bilo."

Sredi tedna sem pred tem spornim spomenikom, ki so se ga že večkrat lotili mazači, stal ob publicistu in podpredsedniku društva Memorial Kärntnen/Koroška Francu Wakounigu. Memorial, ki se ima za platformo zoper neonacizem, antisemitizem in rasizem, je v zadnjih letih na Koroškem odkril kar nekaj pomnikov žrtvam nacizma. "Po moji zamisli smo postavili stelo pred deželnim sodiščem v Celovcu z imeni vseh 47 krivično obsojenih koroških Slovencev, pa tudi Štajercev in Tirolcev, na smrt z obglavljenjem v letih 1942, 1944 in 1945. Odkrili smo spominsko ploščo v celovškem gradu, kjer je bil med vojno sedež Gestapa za Koroško, zasedeno Gorenjsko in Vzhodno Tirolsko, obnovili smo spomenik vsem žrtvam za svobodno Avstrijo v Trnji vasi. Tristo imen žrtev nacističnega nasilja je na njem. Vsi ti spomeniki so dosledno dvojezični, na kar sem še posebno ponosen," pove Wakounig.

Brambovec in nacist

O spomeniku, pred katerim stojiva in mu je ob vznožju položen že posušeni venec s trakom v koroških deželnih barvah, pa mi Wakounig pove: "Steinacher ni bil samo brambovec, ampak nato tudi avstrijski ilegalni nacist, član SA, v rajhu celo odgovoren za nemške manjšine po Evropi, torej nacistični funkcionar. Pravijo, da naj bi tukaj v Miklavčevem preprečil izgon slovenskih družin, vendar to ni dokazano. Če pa že, mu je verjetno šlo za to, da na svojem veleposestvu, ki ga je dobil za zasluge pri plebiscitu, ohrani delovno silo. Ti kraji so tedaj bili ja skoraj stoodstotno slovenski. Na njegovem posestvu tukaj so bila med vojno nastanjene tudi predvojaške rajhovske enote, imenovane Reichsarbeitsdienst - RAD, ki so sodelovale v hajkah proti partizanom. Steinacher je bil kasneje sicer avstrijski konzul v Milanu. Zanimivo, da prav v času, ko so na Južnem Tirolskem pokale bombe."

Manuel Jug pravi, da so pred ZSO zdaj pomembnejše in bolj usodne naloge kakor sodelovanje v konsenzni skupini, ki je svoje delo verjetno opravila: "Najprej se moramo potruditi za jezik, za kakovostno izobraževanje in vzgojo v slovenščini od jasli in vrtcev naprej do višjih šol. Pa za društveno delo, za nove dvojezične krajevne napise, za slovenščino kot uradni jezik."