Bojan Brezigar
Massimo D'Alema, nekdanji voditelj italijanske levice, kot mladinec Komunistične partije, kasneje Stranke demokratične levice, predsednik italijanske vlade, zunanji minister, podpredsednik socialistične internacionale, poslanec v italijanskem parlamentu od leta 1987 do leta 2004, da navedemo samo nekatere funkcije, se je po dolgem času spet oglasil. V italijanski javnosti je bil sicer vedno prisoten, vendar predvsem z notranjepolitičnimi temami, tokrat pa se je očitno odločil za oživitev mednarodne teme, pri kateri je sodelovalm kot protagonist. Dolg intervju z njim je objavil časnik Corriere della Sera.
D'Alema opozarja, da je v tistem času prevladovala politika. Navaja vrsto podrobnosti, pogovore z Billom Clintonom, obisk predsednika ruske vlade Černomirdina v Rimu in prizadevanje za izpustitev kosovskega voditelja Ibrahima Rugove iz beograjskega zapora. Pripisuje si kar nekaj zaslug, še pred tem pa navaja, da se je s srbskim predsednikom Milanom Milanovićem srečal pri zobozdravniku. Srečanje je bilo v zobozdravniški ambulanti v Rimu; oba sta se namreč zdravila pri istemu zobozdravniku.
Pripoved je dolga in natančna. Osebnosti tistega časa so znane: Bill Clinton, Tony Blair, Gerhard Schröder, Jacques Chirac in José Maria Aznar. Blair in Aznar sta bila za invazijo na Srbijo, ostali samo za letalske napade. Italija, tako D'Alema, je nasprotovala bombardiranju srbskih mest, to so opravljali Američani z letali, ki so vzletala z letalonosilk na Jadranskem morju ali z oporišč na ameriški celini ter so bila med poleti oskrbovana z gorivom. S temi besedami se je D'Alema očitno zaščitil, češ da so letala, ki so vzletala iz Italije, bombardirala samo srbske vojaške enote na Kosovu. Naj bo, recimo, da je bilo res tako.
Eno ključnih vprašanj je zadevalo izpustitev kosovskega voditelja Ibrahima Rugove, ki je bil v hišnem priporu v Srbiji. Italija se je za to zavzemala, Clinton pa naj bi se bal, da bi Rugova, znan kot mirovnik, obsodil letalske napade. Posegel naj bi spet Černomirdin in Rugovo so prepeljali v Italijo. Zahvalil se je zvezi Nato, ker "brani naš narod". To je odprlo pot diplomaciji in mandatu finskega predsednika Martija Ahtisaarija, ki je privedel do sporazuma v Združenih narodih z napotitvijo mirovnih sil ZN, torej ne zveze NATO, pri katerih je sodelovala tudi Rusija.
Zgodba, ki je precej verodostojna, o tem je bilo že veliko napisana, čeprav je D'Alema verjetno postavil svojo vlogo bolj v ospredje, kot je dejansko bila. Vsekakor zanimiva zgodba. Seveda se človek vpraša, zakaj danes največji italijanski dnevnik piše o tem. Dve poanti, ki to pojasnjujeta, sta. Prva zadeva čas, ko so letala zveze Nato napadala Srbijo. D'Alema zagotavlja, da takrat nihče ni govoril o tem, da je treba v tej vojni zmagati. In že ko to prebereš, ti zazvoni v ušesih. Ampak pomemben je predvsem konec, kjer D'Alema opozarja, da vojne v Ukrajini ne more zmagati nihče: na eni strani je jedrska velesila, na drugi vojaški stroj Zahoda. "Če se ne ustavimo, tvegamo svetovno katastrofo," pravi D'Alema in poudarja, da bi morala politika najti pot izhoda. Nakar na novinarsko vprašanje, ali je možna rešitev, s katero bi Ukrajina izgubila del svojega ozemlja, D'Alema odgovarja: "Ali ni bilo Kosovo del Srbije? Odločalo je kosovsko ljudstvo. Morda bi lahko tudi zdaj pod mednarodnim nadzorom pustili odločanje državljanom Donbasa."
