Enaindvajseto stoletje se je začelo z vzponom civilizacijskih držav – najprej Kitajske, nato Rusije in zdaj še ZDA. Vse tri zavračajo mednarodni red, kakršen je nastal po drugi svetovni vojni, in v razmerah, ki jih oblikujejo po svoje, se moramo ostali znajti, kakor vemo in znamo. Skupna politika teh sil do Evropske unije je stara, preizkušena in učinkovita: deli in vladaj. Grozi nam afrikanizacija, a ne takšna, kot si mnogi enostavno predstavljajo. Ne bomo postali temnopolti, temveč vir dobrin. Afriki so jemali predvsem naravne dobrine, občasno s suženjstvom pa tudi ljudi; Evropi bodo jemali predvsem ljudi – talente, ustvarjalnost, znanje. Se znamo braniti?
ZDA so več kot država
Združene države Amerike so že od svojih začetkov v osemnajstem stoletju izjemna država, prepričana o svojem zgodovinskem poslanstvu. Nastale so v revoluciji, ki je bila razumljena kot začetek nove politične ere – najprej osvoboditve posameznika, nato ljudstev in narodov. Na tej podlagi so ZDA desetletja, tudi z vojaško silo, ”širile demokracijo” po svetu, dokler jim ni zmanjkalo sape. Novembra 2025 so objavile novo Strategijo nacionalne varnosti ZDA, v kateri ameriški predsednik Donald Trump ohranja idejo ameriške izjemnosti, vendar iz nje izbriše moralni univerzalizem in na njegovo mesto postavi sveti egoizem: Najprej Amerika!
Prva pomembna novost v dokumentu je "Trumpova dopolnitev" Monroejeve doktrine (dobesedno tako je zapisano) iz devetnajstega stoletja. Po njej so države ameriške celine (severne, srednje in južne) ponovno obravnavane kot zasebno dvorišče ZDA. To razumevanje razloži tudi Trumpova namigovanja, da bi Kanada lahko postala enainpetdeseta ameriška zvezna država.
Druga ključna točka strategije je pogled na Evropsko unijo. Ta ni zaveznica, temveč ječa suverenih evropskih držav, ki naj bi izgubljale ”civilizacijsko samozavest” in ”zahodno identiteto”. Še bolj zgovoren je zapis: "V dolgoročnem obdobju je več kot verjetno, da bodo najkasneje v nekaj desetletjih nekatere članice Nata postale večinsko neevropske." Takšna napoved je očitno rasistična, religionistična in islamofobna – v slogu izjav, ki jih je Trump že večkrat namenil Londonu pod županom Sadiqom Khanom, med drugim z lažno trditvijo, da naj bi v delih mesta že veljalo šeriatsko pravo, kar je britanska vlada večkrat javno in nedvoumno zavrnila kot lažno trditev.
Od nacionalnih do civilizacijskih držav
Britanski profesor mednarodnih odnosov Christopher Coker z London School of Economics and Political Science (LSE) je že konec prejšnjega stoletja opozoril, da velike sile ne razmišljajo več kot nacionalne države, temveč kot nosilke civilizacijskih projektov. Napovedal je, da bo enaindvajseto stoletje stoletje civilizacijskih držav.
Na začetku tega stoletja je pojem prevzel kitajski profesor Zhang Weiwei s šanghajske univerze Fudan in Kitajsko predstavil kot nosilko pet tisoč let neprekinjene civilizacije, s svojo politično tradicijo in lastnim pojmovanjem družbenega reda. Kitajska je komunistična država, ki pa stoji na dvatisočletnih konfucijanskih temeljih – zato zanjo pojma človekove pravice in demokracija pomenita nekaj drugega kot nam.
Največji problem Evrope je tehnološki zaostanek za razvitejšima Kitajsko in ZDA, medtem ko se Rusija preprosto šlepa za obema
Še deset let kasneje je ruski predsednik Vladimir Putin začel razpredati o Rusiji kot civilizaciji. Zanj so znanost, genetika in tehnološki napredek načini za ohranjanje ruske "civilizacijske identitete". Rusija je, po njegovem, edinstvena civilizacija z lastnim zgodovinskim poslanstvom. Zahodu Putin očita moralni razkroj. Bivši agent KGB, tajne službe nekdanje Zveze sovjetskih socialističnih republik, trdi, da Evropa zanika svoje krščanske korenine, da je religiozno etiko nadomestila z ”liberalnim relativizmom”. Še pred Trumpom je razglašal, da je Evropa civilizacijsko šibka, demografsko v zatonu in biološko (sic!) nevzdržna, svoj upad pa da kompenzira z množičnimi migracijami, ki naj bi ”spremenile identiteto evropskih narodov”. In prav te ideje je zdaj, kot vidimo v novi Strategiji nacionalne varnosti, posvojila tudi Amerika.
Pod udarom močnejših: model močnih medijskih učinkov
Največji problem Evrope je tehnološki zaostanek za razvitejšima Kitajsko in ZDA, medtem ko se Rusija preprosto šlepa za obema. Zato mnogi verjamejo, da nas bo njihova umetna inteligenca "pojedla", da postajajo dezinformacijska orodja, podobna vodenim projektilom, ki naj bi nam leteli naravnost v glavo. Toda takšne predstave niso nove. Podobno so razmišljali že pred stoletjem, ko sta tisk in radio prvič nagovorila množice, za katere je takrat veljalo, da ne znajo misliti in se odzivajo le na najnižje strasti. Iz tega je nastala prva teorija množičnega komuniciranja, ki so jo enkrat imenovali "hipodermična igla", drugič “magična krogla”. Razlika je bila le metaforična: enkrat ti propagandist laž vbrizga pod kožo, drugič te z njo zadene v glavo. V obeh primerih naj bi tarča padla brez odpora. Kmalu se je izkazalo, da je takšen pogled preveč poenostavljen. Mediji ne delujejo premočrtno in enosmerno. Leta 1947 sta Hyman in Sheatsley v vplivni reviji Public Opinion Quarterly objavila klasični članek Nekaj razlogov, zakaj informacijske kampanje spodletijo, ki je pokazal, da publika ni pasivna in da večina propagande preprosto ne doseže svojega cilja.
Posebej se velja spomniti, kako smo ob prihodu interneta skoraj vsi verjeli, da nas bo osvobodil. Še pred dobrimi desetimi leti je Eric Schmidt, tedanji izvršni predsednik Googla, razlagal, da internet prinaša večjo transparentnost in da bo omejil manipulacije. Takrat je Google še nosil svoj znameniti slogan Do no evil (Ne delaj zla). Ko je nastal Alphabet, je nova mati skrbnica ta slogan še nekaj časa ohranjala v svojem kodeksu, a ga je najprej prestavila z začetka na konec in ga nazadnje povsem opustila. Danes isti moguli spletnih platform rohnijo, da se z njihovimi
orodji, še posebej z družbenimi omrežji, da enostavno vplivati na ljudi. Zakaj govorijo nekaj tako očitno škodljivega zase? Ker se jim splača. Če so naročniki prepričani, da lahko z digitalnimi orodji delujejo kot s hipodermično iglo ali magično kroglo, bodo za to pripravljeni dobro plačati. In tudi plačujejo. Čeprav raziskave konsistentno kažejo, da so ti učinki minimalni.
Kaj pa ostane manjšim: model šibkih medijskih učinkov
Od sredine prejšnjega stoletja vemo, da ljudje nismo pasivni sprejemniki sporočil, da redko spreminjamo stališča in da imajo medosebni odnosi ter to, kar si izmenjamo med seboj v živo, večji vpliv kot mediji sami. Medijski učinki so praviloma posredni in močno odvisni od konteksta. Mediji, tudi digitalni, lahko vplivajo na to, o čem se pogovarjamo in v kakšnih okvirjih razmišljamo, ne morejo pa enostavno vbrizgati novega prepričanja v našo glavo. Zato je lahko Mendelson leta 1983 v isti reviji Public Opinion Quarterly objavil članek z naslovom Nekaj razlogov, zakaj lahko informacijske kampanje uspejo – kot dopolnitev klasičnega uvida, da pogosto tudi ne.
Posamezna dezinformacija je presenetljivo neučinkovita: večina ljudi ni lahka tarča ene same lažne novice, učinek napačne informacije je majhen in kratkotrajen, popravki pa delujejo bolje, kot smo še pred desetimi leti domnevali. A množične, koordinirane kampanje lahko postanejo učinkovite, če se dezinformacije pojavljajo neprekinjeno, večkanalno, v različnih oblikah in skladno z našimi predsodki. V takih okoliščinah postane učinek strukturno močan. Največji učinek ni prepričevanje posameznikov, temveč premik informacijskega ekosistema. Dezinformacije so učinkovite ne zato, ker bi prepričale vse, temveč zato, ker spremenijo, o čem se pogovarjamo (agenda-setting), kako razmišljamo (framing) in ustvarijo občutek, da resnice ni mogoče poznati (epistemološki kaos). To je podobno kot onesnaževanje zraka: posamezen izpust ne ubije nikogar, milijoni izpustov pa spremenijo atmosfero.
Bodimo hvaležni: drugi nam kažejo, kdo smo
Iz zgodovine propagande vemo, da nič ne povezuje skupnosti bolje kot zunanji sovražnik. Zato je simultani napad na Evropsko unijo tudi priložnost, da se ponovno zavemo, kdo nismo: nismo Kitajci, nismo Rusi in nismo Severnoameričani. Postaja očitno, da bomo morali sprejeti misel, da nastopa čas tudi evropske civilizacije. Zdi se, da se ta že institucionalizira, čeprav nisem prepričan, da smo pri tem vedno že zraven: Evropska unija ob gospodarski, evrski in šenghenski uniji postopoma dobiva še kapitalsko in vojaško unijo (skozi mehanizem SAFE), nove predvidene oblike priključevanja pa kažejo, da se jedrna Evropa oblikuje na presečišču prekrivajočih se množic članic različnih unij in da niso vse države članice v vseh.
Napovedovati je nehvaležno, še posebej prihodnost. Toda karkoli se bo dogajalo, moramo biti v EU - in to v samem jedru, ne na obrobju. Vsakršni regionalizem ali suverenizem sta lahko le rezervna scenarija za primer, če gre vse po zlu. V tem primeru pa se bojim, da bodo prav tiste države, na katere računa nova Strategija nacionalne varnosti ZDA – srednja, vzhodna in južna Evropa – postale prazne množice.
* Dr. Dejan Verčič je komunikolog, profesor na FDV in partner v agenciji Herman&partnerji.
