Postaja ukrajinski Vukovar: Zakaj je Mariupol pomemben za Rusijo?

Vojislav Bercko Vojislav Bercko
24.03.2022 05:00

Ko generalom ne gre vse po načrtih, se zatečejo k doktrini "poruši in šele potem osvoji".

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Redki so srečneži, ki jim uspe pobegniti iz Mariupola.
Reuters

Pred natanko štirimi tedni je zgodaj zjutraj Rusija napadla neodvisno, mednarodno priznano Ukrajino. Ruske sile so z vso mogočno vojaško mašinerijo prodirale z vzhoda, severa in juga, kjer ležita proruski separatistični regiji Doneck in Lugansk. Toda bliskovita vojna, kot so si jo zamislili v Moskvi, se je sprevrgla v statično bojevanje. Kijev, ukrajinska prestolnica, ni padel, kot tudi ne drugo največje mesto Harkov. Toda Ukrajina dobiva svoj Vukovar, mesto, ki so ga pred tremi desetletji oblegale in na koncu osvojile srbske sile. To mesto je Mariupol.

Sto tisoč talcev

Še pred mesecem dni je Mariupol, v katerem je pred vojno živelo okoli 430 tisoč ljudi, veljal za cvetoče mesto in glavno ukrajinsko pristanišče ob Azovskem morju, ki se skozi Kerško ožino preliva v Črno morje in naprej skozi turški Bospor v Sredozemsko morje. Toda vse od začetka ruskega vmešavanja v ukrajinske zadeve, torej nasilne priključitve polotoka Krim ter "osamosvajanja" Donecka in Luganska pred osmimi leti je prav Mariupol mesto, ki se je zdelo najbolj ogroženo, saj leži na kopenskem koridorju med separatističnima regijama, skupno imenovanima Donbas, in Krimom. Zadnje tedne Mariupol dobesedno krvavi. Na stanovanjska naselja, industrijska območja in vse, kamor seže oko, vsakodnevno pade na stotine ruskih raket in granat.

Zračni in kopenski posnetki pričajo, da se mesto spreminja v kup ruševin. Mrtve civiliste pokopavajo v improvizirane množične grobnice kar ob cestah. Velik del prebivalcev, ki jim je bila sreča naklonjena, se je prebil po tako imenovanih humanitarnih koridorjih, o katerih se ukrajinske in ruske oblasti vsakodnevno pogajajo, nazaj v življenje. Uradni Kijev trdi, da so morali mnogi od njih prisilno oditi v Rusijo, a uradno o tem svet ne govori.

V Mariupolu, ki je tarča intenzivnega obstreljevanja ruske vojske, ostaja ujetih okoli sto tisoč ljudi, je v nagovoru včeraj ponoči sporočil ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski. "V nehumanih pogojih. V popolni blokadi. Brez hrane, vode, zdravil. Pod nenehnim obstreljevanjem, pod nenehnim bombardiranjem," je v nagovoru na facebooku dejal Zelenski. V samo v 24 urah je po njegovih besedah mesto zapustilo več kot 7000 ljudi. A prizadevanja za reševanje civilistov prek koridorjev ovirata rusko obstreljevanje in teror, je zatrdil in navedel primer ene od skupin, ki da so jo med potovanjem po dogovorjenem humanitarnem koridorju zajeli Rusi.

Bitka za povezavo Krima in Donbasa

Zakaj je Mariupol za rusko stran tako pomemben? Kot rečeno, leži ob morju na kopenski povezavi med Donbasom in Krimom, ki je vitalnega pomena za Rusijo, če želi polotok s poltretjim milijonom prebivalcev imeti pod nadzorom in ga nemoteno oskrbovati. Rusija je sicer hitro zgradila most preko Kerške ožine, a s strateškega vidika je to precej negotova rešitev. Most je dolg več kot 18 kilometrov, omogoča cestno in železniško povezavo med Rusijo in Krimom, in kar ni nepomembno, odprl ga je ruski predsednik Vladimir Putin osebno. Po mnenju zahodnih obveščevalnih služb je Krim, ki naj bi ga bil nekdanji sovjetski voditelj Josif Stalin leto dni pred svojo smrtjo leta 1954 "podaril" tedanji sovjetski republiki Ukrajini, njegovo odločitev pa je udejanjil Nikita Hruščov, Putinova "obsedenost". Padec Mariupola bi bil obliž na rane ruskih voditeljev, ki jim "posebna operacija", kot sami imenujejo vojno, ne gre po načrtih.

Toda ruska vojska, ki se vse bolj zateka k sovjetski doktrini "najprej poruši, potem osvoji", je Mariupol obkolila, ne pa okupirala. Na ukrajinski strani med drugimi branijo mesto pripadniki zloglasnega nacionalističnega bataljona Azov, na ruski pa ga oblegajo prav tako zagrizeni čečenski borci, ki jih je tja poslal proruski čečenski voditelj Ramzan Kadirov. Vse skupaj res spominja na hrvaški Vukovar; mesto so srbski vojaki in prostovoljci najprej granatirali skoraj sto dni, šele potem pa vstopili vanj in osvojili kup ruševin.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.